*

7. 12. 2024

Koptski puščavniki se sprehajajo po ulicah glavnega mesta. Že prejšnji teden je zapadel prvi sneg. Vlečejo dolge stkane tkanine po slanih tleh in se skušajo navzeti suhosti mraza. Okruški kristalov jim spodbadajo podplate in prebadajo na pesek vajene noge. Gležnji so v mrazu povsem nabreknili. Napeli so se v srž kosti in so neprebojne plahte, ki se borijo proti medlim snežinkam. Puščavništvo jim daje moč.

Vajeni so suhih sten v kamnenih monolitih. Njihovi obrazi so obrnjeni proti Soncu, ki tu sveti dosti bolj mlahavo in se prebija skozi kotlinski smog. Skozi začetek kanjona se odbija žarek in vanj zrejo tako dolgo, dokler ne oslepijo in so s tem še bolj povezani s presežnim. Oslepeli so na prašni polici. Spoznali so na robu somraka.

Ulice so dolge in v noč vpijajoče. Ko je noč so vsi slepi. Toda tu ni spuščajočih se sipin in njihovo spoznanje se zdrzne, ko se ove, da tu odrešitve ne prinese spust v brezno. Tu, kjer so se znašli, je spoznanje nenehna relacija, podvojitev, nemožnost smrti, utripajoči reflektor. Tu ni slepote niti za tiste, ki bi si je želeli.

Starec soli cestne zamete. Starec skrbi za to, da tišina snega ne doseže svoje glasnosti in da njena gladka površina nima nobenega vpliva ter je le še žlobudra pod škornji hitečih. Potopitev v sneg bi pomenila zlom za starca, ki ga vsako jutro zbudi drdrajoča budilka, hitro oblačenje in sendvič na malici. Puščavniki so tu zgolj tisti v zgoščenih sobah z zastrtimi roletami.