G59-1

14. 6. 2025

Ciklus G59

MOJE ODTUJENE SOBE

V šestih letih sem zamenjal štiri sobe.

Najprej je bila moja soba 216, v kateri me je cimer prebujal tako, da je zjutraj delal sklece, podnevi pa jedel surovo cvetačo in igral igrice. Takrat je bila korona in na glavo si je nadel masko in dihal skozi nos. Zapustil sem sobo in ker nisem prenesel ždenja tam notri, sem pil na hodniku. Bila je gajba in vrsta ljudi je sedela na tleh, žlampala in pela.

Potem je bila moja soba 322, v kateri je cimra zasedla ogromen del prostora, prodajala travo, ponoči pa me je naskakovala njena podgana. Zaradi tega sem težko dihal in ker nisem prenesel ždenja tam notri, semzapustil sobo in s prijateljema obredel noči po študentskih domovih. Pisal sem dnevnik, z Urbanom urejal domski arhiv in na školjki so se poznale sledi bruhanja.

Čisto na kratko je bila moja 113. Prva samska, v katero je ponoči stalno svetila luč iz sosednje zgradbe. Ker je bilo poletje, me ni bilo skorajda nič v sobi. Tako je 113 ostala sama.

Potem mi je bila odstopljena 227, velika samska z ogromnim balkonom. V omaro sem zvlekel vse cunje, na police zložil kupe knjig, se zabarikadiral in postal ikona. Kupil sem karto za vlak in ker nisem več prenesel domskega življenja, sem zapustil sobo in se odpravil nazaj domov v Celje.

KLET

V kleti je poleti plahutalo. Kletne učilnice so bile lahkotnejše in bolj sveže od sob. Zjutraj sem si enega ob drugega zložil tri stole, se zleknil na njih in spal tam. Po omamnem večeru sem sanjal o nekih pajkih in Luno z dvema glavama. Ko je bila ura osem, sem skočil do Manje na kavo v pritličje. Vsako jutro. V ozadju se je vrtel Val 202, plakati na stenah in Manjini arhitekturni projekti. Tista soba se mi je zdaj pozabljena vrnila v spomin. Majhna druščina nas je ostala. Kje je zdaj ta soba?

NOSTALGIJA

Največ nostalgije imam na čas, ki ga sploh nisem doživel. Kot, da bi bila glavna srž, ključni moment mojega študentskega življenja zakopana nekje v aprilu 2020, ko sem ždel zleknjen v svoji celjski postelji in spremljal zoom predavanje o strukturalizmu in Althusserju. Tistemu aprilu je bilo namenjeno, da se zgodi nekaj ključnega. Pa se ni. Vrnil sem se poleti, spominjam se nekih protestov proti Janši in zapiranju in nostalgija je bila rojena. Nekdo mi je potem prišepnil, da je življenje tista stvar vmes, saj veš, tisti patetični citat, da se zgodi vmes, ko delamo načrte o njem.

ODMIK BRSTENJA

Do jeseni 2021 je v meni vse brstelo. Potem pa se je zgodil premik generacij. Stare generacije so zamenjale nove. Mitični čas ljubljanskih ulic je zame minil. Težko sem se ločil od njegove mitičnosti. Prej so bila zapiranja in hodil sem le po ustaljenih poteh. Kar je bilo zunaj ustaljenih poti, se je prikazovalo kot nenačrtovano, karkoli bi se lahko pojavilo tam. Desno od Slovenske bi se lahko pojavil kip Salazarja, pa bi temu verjel. Zdaj sem začenjal vse racionalizirati. Odmik od brstenja nostalgije je bil v resnici premik od mitskega k racionalnemu.

VESOLJE – VESELJE

Vesolje – o, to je veselje ljubljanskih ulic. Hik in razpeni se pena razkajenega piva. Ogorek na dnu steklenice. Kako je prispel tja?

DOKAZ ZA OBSTOJ BOGA

Dva meseca predavanj in še vedno smo pri drugi Descartesovi Meditaciji. Pohiteti bo treba, da bomo prišli do tretje, kjer menda poda ključni argument zakaj nas Bog ne vara. Od prve naprej poruši cel svet, od tretje naprej ga na novo zgradi. Cela predavalnica posluša profesorja, ki sedi in pove vsako podrobnost: kako je Descartes pomagal švedski kraljici in se tam prehladil, nekaj o Malebranchu ali kom že. To počne z neko čudno strastjo, ki je nisem vajen in jo nekateri marajo, drugi pa ne. Jaz jo. Zapustimo predavalnico in od takrat se znam porušiti in na novo sestaviti.

BRUCOVANJE

Decembra 2019 se udeležim prvega brucovanja. Takrat se je na vse strani odpiralo. Zgledalo je kot, da se odpira, v resnici pa je to samo iluzija – možnosti se odpirajo, a niso vse dosegljive za vse. Brucovanje poteka na Metelkovi, potem sedemo na trolo in pristanem nekje na Ferantovem vrtu.