G59-4
14. 6. 2025
Ciklus G59 - 4.del
NOVI ČAS
Na Gerbičevo se je vselil nov čas, tako nov, da se ne poistovetim več z njim, še vedno pa imam idealizirane podobe preteklosti, ki jih projiciram na sedanjost. Začnem organizirati bralni klub Gerbičeve. Srečujemo se enkrat na mesec (ali dva) in podebatiramo o knjigi, ki smo jo izbrali. Napišem Glas Gerbičeve v verzih. Prvi Glas Gerbičeve v verzih. Ritmi se valijo po meni. Preskakujejo eden drugega. Gerbičeva se je spremenila iz doma posebnežev z dušo v dom brez duše. Svoje gerbičevsko življenje delim na tri obdobja. Prvi čas je bil čas, ko sem se na Gerbo vselil. Takrat sem doživel vselitev kot rešilno vejo, Skupnost posebnežev, vsak s svojo avtentičnostjo. Fijavž, Hana, Sara in Nina so se preganjali po hodnikih. Potem se je čas zamenjal in družba se je spremenila. Fijavža so vrgli iz doma, Hana in Manja sta šli v Akademca in začeli smo se družiti s Tino, Lanom in družbo iz tretjega štuka. Drugačen čas, z novimi projekti, a prav tako zanimiv. Potem pa se je tudi ta čas preobrnil. Domske tradicije skupnosti so izginile. Gajb na hodnikih skorajda ni. Edina stalnica Gerbe, ki je zame ostala od začetka je druženje z Nikom.
IZLET V ISTRO
Spominjam se izleta v Istro. Ob spomeniku glagoljašem smo pili vino in jedli sol na kruhu. Ob vrnitvi v Ljubljano, se je Ljubljana predrugačila. Ulegel sem se na posteljo in premerjal stene svoje sobe. Pajčevina v desnem kotu je tam že eno leto. Nikoli je ne odstranim.
LENART
Lenart je moj sošolec iz osnovne šole. V srednji šoli nisva imela stikov, malo pred faksom pa sva jih spet navezala. Lenart že sedem let živi skupaj s tremi tipi v ljubljanskem stanovanju. V resnici zdaj živijo v drugem, saj jih je lastnica prvega stanovanja vrgla ven, ker so vsak dan prihajali domov ob štirih zjutraj in motili njen nočni spanec. Ko sem bil v prvem letniku srednje sem imel neke čudne sanje: stal sem pred njegovim blokom na Zelenici in čakal, da se skupaj odpeljemo v Ljubljano na faks. Čez nekaj let se je to res zgodilo. Lenartu je vse ravno. Lenarta ne more nič spraviti iz tira, ker Lenart od življenja nima nobenih pričakovanj. Lenart ni nihilist in daleč od tega, da bi mu bilo vseeno – vendar bi lahko njegov moto spravili v stavek, ki ga je enkrat izrekel: »Če bo, bo fajn, če ne, bo pa tud moralo veljat.« Čez dvajset let se bom spominjal skupine fantov, ki se vzpenja na Majske igre na Rožnik in se ji vsako leto faksa zdi, kot da so vsakič znova bruci.
SVOBODA
Gledam proti Svobodi. Postavljen sem na konec hodnika, kjer piše Prepovedano kajenje (s flomastrskim pripisom »ob sobotah«). Tu se je v nekem trenutku protestiralo proti direktorju študentskih domov in izobešalo transparente. Sam sem takrat narisal zavaljenega varkota, ga prilepil na steno hodnika in že naslednji dan je bil plakat odstranjen. To so bili časi, ko je bilo druženje petih oseb razumljeno kot zabava in je bilo prepovedano. Ozrem se proti Svobodi. Fuzbalerji se ženejo za žogo, poznavalci sedijo na gostilniških stolih in komentirajo, starčki balinajo. Vse je kot v osemdesetih. Pred Hombretom se na triciklu pelje trinajstletnik in posluša Mileta Kitića. Težko je pisati o času brez časovne distance.
HIMNA
En dan pred mojo vselitvijo, 16. oktobra 2019, sem prišel na obisk k Manji. Takrat sem spoznal Nino. Nisem vedel, da bo Nina enkrat postala predsednica. Nina se je zvijala po hodnikih, se premetavala sem ter tja, plesala vse možne vrste plesov in se v šentjernejskem ritmu zadrla: »Kua je banda!« Potem je naredila čuden ksiht. Sedeli smo pred domom na klopcah, jaz, Luna, Hana, Matej, Nina, Ukmar je igral kitaro. Sedeli smo do večera. Ob enih zjutraj smo zapeli domsko himno. Takrat sem se šele rojeval v Gerbičevca.
KAM
Kam naprej?
VSELITEV
Nek devetnajstletnik, ki mu je bilo dovolj jutranjega vstajanja, se je okoli desete ure zjutraj prikobacal do Rožne. Pred odbojkarskim igriščem je iskal vselitveno pisarno. Zvlekel se je po stopnicah in narobe izpolnil vselitveni list in preden je zapustil pisarno, na stolu pozabil plašč. Kaj bo tako zmeden človek počel na faksu? se je spraševala uslužbenka. Hotel se je vseliti v Rožno, vendar ni bilo prostora in zato mu je bil dodeljen nek drug dom. Najprej je bil razočaran, potem je odživel svojih sedem let skupnosti.