Agram

5. 1. 2025

Na enem izmed gornjegrajskih trgov, blizu Markove cerkve, kjer se tudi drugače ne potika prav dosti turistov in velja za prav miren in skorajda v tišino zavit srednjeveški grič, ki se dviga nad banovim trgom obsutim z množicami, je bilo tokrat še nekajkrat bolj tiho in vsaj parkrat bolj mirno kot drugače. Apsida na zahodni strani je pela svoj dolgi dvozložni ton in ni niti privabljala niti odganjala, temveč je vabila v tišino. Barvite skodle so se ji postavljale v bran in govorile: »Kdor si želi zavetja davnih stoletij, naj prihiti v bližino. Kdor hlepi po množicah, naj se spusti pred banov kip.«

Gornji grad so tisti čas prežemali duhovi vseh sort. Najprej se je s strani sosednjega griča, iz tržnice ob katedrali, s pleteno košaro na glavi po lesenih stopnicah povzpela branjevka in si šepetala v brk nekaj v kajkavskem govoru, takšnem kot ga govorijo na drugi strani Medvednice, zraven pa je grickala in ob tla pljuvala nekaj podobnega bučnicam. Po praznih stopnicah se je razlegla pesem in nek pridušen zvok »iz sega srca hvala«, nato pa je naenkrat izginila in iz sosednje zgradbe je bilo moč slutiti igranje klavirja. Bil je klavir v stanovanju stare zagrebške družine. Klavir je utihnil in zaslišal se je moški glas, ki je zvenel kot debel bas iz istega stanovanja, ki je dejal: »Idem malo prek k Žnidaršiću. Rad bi se malo porazgovaral o Abesniji.«, takoj za tem pa se je oglasil milejši, a v trenutku nezadovoljen ženski glas, ki je pravil: »Da, već se dugo nisi napil«, nakar je sledilo: »Ne, radi se zbilja o Abesiniji!«. Vse skupaj se je zazdelo kot deja vu, kot da sem to slišal v nekem hrvaškem filmu in da mi je znano že od prej. Zaslišal se je tretji glas in zdelo se je, da prihaja od človeka, ki je ravno vstopil skozi težka lesena vrata, snel klobuk in rekel: »Milostiva gospođo, moj naklon!«. Nato se je zaslišala ista pesem, ki jo je prej mrmrala kmečka prodajalka zelenjave, toda tokrat bolj jasno in ob spremljavi klavirja. »Za saku dobru reč« se je zaslišalo bas, v spremljavi pa je pel mezosopran. Nato je glasba poniknila in zaslišali so se zvoki krega. A kljub temu je bil zagrebški duh muzikalen. Ni si bilo mogoče zamisliti stare gornjegrajske familije brez klavirja.

Iz sosednjega griča, nad Tkalčićevo, je zavel drugačen veter, ki je spominjal na bolj oddaljena stoletja. Duh branjevke in popevajočih meščanov je bil star morebiti slabih sto let, ta, ki je s svojim numinoznim vcepljal strah in hkrati privabljal, pa je moral imeti vsaj tristo, če ne celo štiristo let in je bil je duh neke ženske. Iz Gornjega grada si se moral po stopnicah spustiti in se spet dvigniti proti Kaptolu. V vmesnem prostoru je mir izginil in ulica je bila preplavljena s turisti, ko pa si se zopet povzpel po stopnicah do nekega parka z igrali, je bil tam zopet mir, skorajda takšen kot tisti prej, le nekaj otrok se je v oddaljenosti dvestotih metrov igralo, pred teboj pa je bila nagomiljena grmada in neki glas je prišepnil: »grička vještica«. Vznožje Kaptola je bilo bolj grozeče kot muzikalnost Gornjega grada, a bilo je prav tako mamljivo. Spomnil si se na Gubčevo kronanje, razčetverjenje, povratak Filipa Latinovitza, zgodbe o teti, Krležo, v mislih se mi je razblinila katedrala z dvema nikoli obnovljenima zvonikoma.

*

Novo leto sem zadnja leta vedno preživel v Ljubljani ali pri katerem izmed kolegov, tokrat pa mi je bilo tega dovolj. Ko sem zagledal oglas za koncert Josipe Lisac na trgu Bana Jelačića sem takoj kontaktiral prijatelja, ki je bil v trenutku za in tako sva se 31.12., ob 9.52 dopoldne vkrcala na adventni vlak za Zagreb. Zagreb sem obiskal malodane vsako leto, za novo leto pa še nikoli.Oba sva bila zelo zadovoljna, ko je vlak v Zidanem mostu zapeljal proti Radečam in Sevnici in ne proti toku Save in revirjem, saj nama je tista pot, v zadnjih letih videna ničkolikokrat, že davno presedla. Posavje se je pri Radečah razprlo v širšo dolino in v še bolj ravninski svet pri Krškem. Vlak ni bil pretirano nagneten.

Ko stopiš skozi vrata zagrebškega kolodvora se pred tabo razprostre promenada, na začetku katere je kip kralja Tomislava, za njim pa se v adventnem času nahaja drsališče in lesene kolibe, ki služijo kot stojnice. Za tem stoji veličastna monumentalna zgradba v kateri se nahaja muzej, sledi pa nadaljevanje promenade in slikovit paviljon. Samo naravnost moraš hoditi pa prideš do centra. To je bila v otroštvu ničkolikokrat obhojena pot. Blaž, prijatelj, je bil skozinskoz lačen. Že zjutraj si je pred odhodom kupil sirovo štručko, na zagrebškem kolodvoru si je privoščil kos pice in takoj ko ga je pojedel je na stojnici kupil še hot dog, po sprehodu po Ilici je sledilo kosilo v Medvedgradu, pozneje pa še razne fritule in podobne zadeve.

Po kosilu sva se odpravila na daljše popotovanje, kjer sem se soočil z mestom v sebi. Korakala sva proti severu, proti Medvednici in po dvajsetih minutah pešačenja prišla pred silno obzidje, ki s svojimi kupolami spominja na Jeruzalem in že od 1870ih služi kot pokopališče. Tu je mesto, ki še ni umrlo: mesto iz vsepovsod, mesto z zagorskimi priimki, z židovskimi, srbskimi, slovenskimi, poljskimi, nemškimi priimki, ki razodevajo nekaj o resnici, ki izgineva. Tu se v resnici nahaja mesto, trg je kulisa. Tu nekje je tudi grob mamine tete. Poti grobov so v megli odtekale nekam v neskončnost in se morda združevale nekje pod goro. Sonce je bilo pridušena kugla v megli in vse kar si hotel v resnici izvedeti o tem mestu je bilo tam nagneteno v znakih na grobovih. Duše so se gnetle druga ob drugo, tako da bi lahko zakrile medlo Sonce. Vso mesto je bilo tam zbrano in jaz sem ga nagovarjal v jeziku brez besed. Odgovarjalo mi je in drezalo vame. Vse kar se je zgodilo kasneje so bili zgolj zunanji dražljaji, tu pa se je izvršil namen. Nagovoril sem mesto, ki je nagovorilo mene.

*

Poleg mističnega izkustva pa sva z Blažem doživela tudi nekaj zabavnih zgod. Morala sva najti hostel v katerem bova prespala. Nahajal se je na Mesnički ulici, ki je na poti, ko se iz Ilice povzpneš proti Gornjemu gradu. Zakorakala sva v podhod, kjer naj bi hostel stal, vendar tam ni bilo ničesar, razen neke stare zastekljene izložbe, ki pa je bila, poleg par turističnih ponudb, prazna. V podhodu sva potem zagledala nekakšen napis Love Croatia hostel in puščico, ki je kazala proti stopnišču. Vse skupaj je izgledalo nekje med sumljivim in strašljivim. Kljub temu sva zakorakala po stopnicah in ker ni bilo nikjer luči korakala v polmraku, dokler nisva prispela v 1. nadstropje. Ustavila sva se pred velikimi meščanskimi vrati, na katerih je visel nekakšen napis in pozvonila. Po približno dvajsetih sekundah so se vrata odprla in ogovoril naju je Korejec približno najine starosti. Potem se je pojavil še drugi, starejši Korejec in oddati sva jima morala dokumente. Nato naju je mlajši Korejec skozi predsobo in dolg hodnik odpeljal v sobo, v kateri sta se nahajala dva pograda, spodaj pa se je preoblačil plešast moški srednjih let. Vse skupaj je izgledalo naravnost burleskno. Še dobro, da ni z nama prišel tudi prijatelj, ki sva ga nameravala v hostel pretihotapiti, saj ne bi mogel nikjer prespati, kvečjemu bi si lahko nakopali probleme pri gostiteljih. Hostel sva čimprej zapustila, odšla na koncert, plesala s Filipnici in na koncu pristala v klubu Alcatraz.

Naslednji dan sva okoli pol čez poldne čakala vlak na kolodvoru in ravno ko sem se vračal iz wc-ja, sem zalotil Blaža, ki se je podil po stopnicah. Vprašal sem ga kaj počne in povedal mi je, da je nek starejši gospod izgubil mačka, on pa se je javil, da ga bo ulovil. Najprej se mi je vse skupaj zazdelo smešno, nato pa se je res pojavil star gospod z berglo, ki je v hrvaščini trdil, da je izgubil mačka in tako sem se še jaz zapodil po stopnicah in po nekaj minutah nama ga je le uspelo spraviti iz za ograje, tako da smo ga imeli v šah matu, nahajal se je med gospodom in nama. Ker je maček stal ravno pred Blažem, se mu je gospod zadrl: »Uhvati ga! Neće te ujest, neće te ujest!«, Blaž pa je zmeden stal na mestu in ni vedel kaje naj stori. Nato sem se mu še jaz zadrl: »Prim ga!«, zmedeno me je pogledal, nakar sem še enkrat ponovil isto in končno ga je prijel in ga položil gospodu v dlani. Zadaj se je neka ženska drla nekaj v madžarščini. Blaž mi je rekel, da je mislil, da se mu gospod dere: »Ne, će te ujest« in ne »Neće te ujest« in je bil zaradi tega popolnoma zmeden in je misli, da ga bo maček ugriznil. Gospod je odkorakal, Madžarka pa se je še vedno drla, od česar sem razumel le gulaž in gesto, ki je nakazovala srebanje iz žlice, češ da bo gospod mačka pojedel.

Usedla sva se še na kavo pred železniško postajo, jo počasi srebala in približal se nama je nek delavec, verjetno po rodu iz Bosne in se obrnil proti Blažu, ki je takrat ravno kadil: »Imaš li pljugu?«. Blaž je spet zmedeno pogledal in se obrnil proti meni. Rekel sem mu, da je vprašal za cigareto, ki sva mu jo potem odstopila, kasneje, ko je delavec že odšel, pa je Blaž odvrnil, da je mislil, da ga sprašuje za denar in da je že hotel začeti brskati po denarnici.

Še zadnjič sva se ozrla proti mestu. Taksiji na kolodvoru so čakali na stranke, tramvaji se niso ozirali na nikogar. Tu je bilo mesto, ki je živelo kar je imelo za živeti, kot vsako drugo mesto, ki živi svoje življenje. Če ga bom zapustil, bo še kar tam, množice se bodo valile vanj. A pravo mesto je vedno pod hribom, bolj ko siliš v hrib, proti Medvednici, bolj si v mestu, tisto mesto bo tam vedno zame, pričakalo me bo s priimki iz vseh koncev Evrope in me nagovorilo, ker sem jaz nagovoril njega. Razprostrlo se bo pred mano in mi povedalo svojo zgodbo o pojočem Gornjem gradu in čarovnici z griča in še tisoč zgodb, ki so se kalile na trgih. Na tisoče zgodb je tam, brez besed, ki se jih da le slutiti, če veš kje iskati.