Altamira

12. 7. 2024

(neka že na pol pozabljena pesem iz leta 2017)

Altamira

Sveta jama še ni prazna.

Ne, polna je naju,

ščetinastih od življenja,

ki zreva v drugo stvarnost.

Prvič jo vidiva,

se je dotikava z jeziki,

jo stiskava,

jo premerjava...

Zbadam jo s svojim tikanjem

in on to počenja s čuti.

Prvič gleda človeško

skozi svoje neandertalske oči

in jo samo gleda

in ne tudi vidi.

Srepo bulji v praceloto,

drgetajoče zavit v kožo

mamutovega stegna,

po polti se mu cedi znoj

in iz ust se mu počasi vali

zadah po mrhovini.

Jama je polna naju.

Premišljujoč čez tisoč življenj

gradim zigurate in svetišča

in vse z matematično

natančnostjo.

Gradim njegov obraz,

njegovo poraščenost,

naprej pomaknjeno čelo,

celico na celico

in tkivo za tkivom.

In on –

zanj sem jaz in stalagnit,

ob njegovem ležišču celota

in ko se seli iz ene v drugo,

misli, da je prišel nazaj domov,

ker so vse jame iste.

Ob zenitu zamenja noč in dan,

surovost za materinstvo

in ne piše pesmi,

ker je to le moj in naš poskus,

da bi se prelevili vanj.