Filozofska zgoda

19. 1. 2023

Blago, blago, famozno blago, pomembnejše od kapitala! V kapitalističnih produkcijskih formah večina dobrin nastopa v obliki blag. Kajti blaga imajo pomembno lastnost, ta pa je menjalna vrednost. Blaga se menjavajo v specifičnih družbenih razmerjih, človek pa to počne nevedoč zakaj počne ravno to. Prisiljen je v to, kajti vsa realnost je realnost kapitala.

Nekega ne več sončnega dne, vendar prav prijetnega za filozofsko refleksijo, se je slavni Immanuel Kant odpravil na krajši sprehod po Königsbergu. Kot vsakega dne je opazoval jesensko obarvane drevorede, obokane arkade hiš in se zatopil v razmislek o analitičnih in sintetičnih sodbah. Ker se je tako zamislil in je za filozofe in pesnike nasploh zelo značilno, da medtem ko motrijo zvezde zabredejo v blato, se je zgodilo nekaj temu nadvse podobnega. Oseminpetdesetletni Immanuel se je namreč, v tem trenutku že nekaj let slaven, spotaknil ob palico in si odrgnil koleno na pesku nasutem na sprehajališču ob prej omenjenem drevoredu. V mislih je zaklel in se zazrl v obraz neomikanega subjekta, ki mu je tako malomarno pred njegove noge nastavil sprehajalno palico. Takrat se mu je v glavi zavrtelo.

S kotičkom očesa je zrl in zrl in končno ves osupel in nejeveren ugotovil, da gleda (pa se je kljub temu vseeno ves čas spraševal ali je to res) obris silhuete nekoga znanega. Gospod, ki ga je spotaknil s svojo sprehajalno palico se je predstavil: "Se opravičujem, tovariš Immanuel, midva se še ne poznava. Priimkujem se Marx, prijatelji me kličejo tovariš Karli!

Kant ni mogel verjeti komu zre v oči.

"Mar niste vi tisti, ki bo čez dobrih 60 let izdal Kapital?" je ves osupel in rdeč v obraz vprašal Kant.

"Natanko ta" mu je pritrdil Karl Marx.

Potem sta zabredla v dolgo debato. Več ur sta se gor in dol sprehajala po sprehajališčih Königsberga. V marsičem sta se strinjala, potem sta se sporekla glede neke teme družbenih pogodb, ker Karl nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da lahko družbena pogodba sploh karkoli razreši. "Družbena pogodba je čisti nateg, Immanuel" ga je zdaj že kar tikal Marx, "pogodba med lastnikom kapitala in prodajalcem lastne delovne sile ni nikoli pravična, saj vendar delavec svojo lastno delovno silo vedno prodaja le po sili razmer in ne iz čiste svobode."

Na koncu sta le našla skupni jezik in zabredla v neki krčmi, ki je stala izven Immanuelovih običajnih poti, kajti zavila sta pozno zvečer v predmestno krčmo potepuhov, beračev in proletarcev. Pila sta angleško pivo, takrat že nerazločno momljala in vse njune ideje so se premešale in postale absurdno drugačne od tistih, ki sta jih gojila prej. Marx se je skoraj stepel z enim od mezdnih delavcev, saj mu je ta ukradel pivo, slavni filozof, najbolj znan po svojim ekonomskih litanijah, pa ga je v besu zasačil (vendar se je spor zgladil tako, da se je Marx spomnil, da je ta mezdni delavec tista sila zgodovine, ki bo porušila kapitalistični produkcijski sistem in v tistem ga je začel srčno objemati).

Nevzdržno pa je postalo, ko je debela natakarica zahtevala, da se poravna račun, takrat pa je Karl stopil na pručko in kelnarci očital podpiranje kapitalizma in odtujenega dela.

"Plačal ne bom, moja vera mi to prepoveduje!"

Natakarica ju je objestno brcnila v rit in ju spodila iz gostilne. Na koncu sta pristala ob reki, vsak s svojo cigareto v ustih. "Blago, kaj je blago? Kaj je imeti in kaj je posedovati?" sta se spraševala.

"Pravo blago je imeti prijatelja kot si ti, Immanuel!" je rekel Marx. Kant se je že skorajda bežno nasmehnil in vrnil kompliment, potem pa se je spomnil, da ima po Marxovi definiciji blago uporabno in menjalno vrednost. Brez da se blago menjava, to ni blago, temveč le dobrina. Če sem torej kot prijatelj blago, to nujno implicira, da me moraš zamenjati! Ta besedna igra je pomenila konec prijateljstva med Marxom in Kantom. Prerigorozna definicija je storila konec dobremu prijateljstvu. Kant je odpeketal v svojo smer, Marx pa v svojo, nikoli več se nista videla in srečna sta živela naprej, vsak v svojem času.