Geni

27. 11. 2024

Vedno me spreleti srh, ko pomislim, da sem bil v nekem trenutku ujet v sanje tujih ljudi. Zdaj pa sem prost. S to prostostjo lahko počnem karkoli, si jo ovijem okoli prsta, jo raztezam čez koleno, lahko bi jo nataknil na raženj in pojedel za malico. Kakor vedno je s prostostjo tako, da lahko postane najtežje breme in te začne počasi razjedati, če ne zaradi drugega, zaradi dolgočasja, ki ga prinese zraven. V zadnjih letih je prostega časa obilo in vedno me spreleti srh, da bom v kasnejših obdobjih življenja obžaloval, da sem preveč tega časa porabil za dolgočasje in ga vrgel v nič. V resnici ga zelo redko vržem v nič, saj nenehno nekaj premlevam in ko se vsa ta premlevanja združijo v gromozansko premlevalnico, se čisto spontano rodi kaj zelo dobrega. Dolga obdobja dolgčasa rodijo okruške lepote.

A tokrat sem že nekaj dni ždel v Celju, se sprehajal po ulicah, zahajal po kavarnah, razmišljal sem o vsakoletnem obisku Zagreba, ki je stalnica že od otroštva, saj je tam prebivala mamina teta in smo potem nostalgično obredli Mirogoj, Gornji Grad, Kaptol in center mesta. A tokrat ni kazalo, da bi se takšen obisk Zagreba znal v kratkem ponoviti. Razmišljal sem, da smo poleti s kolegi načrtovali enodnevni izlet v Gradec z vlakom, a se je tudi to izcimilo v nič in je ostal le še spomin na neizvedeno popotovanje. Napadle so me neke otroške sanje. Spomnil sem se na to, kako pri kakih sedmih ali osmih letih nisem prenesel misli na to, da bi se kje stalno ustalil, ampak me je prežemala neka čudna želja po nenehnem premikanju, po tem, da bi odkril kaj je za naslednjim hribom in ko bi prišel do tja, se s tem ne bi zadovoljil, temveč bi rinil naprej in naprej, kot nekakšen motor, ki poganja samega sebe. Spengler bi morda temu rekel faustovska, zahodnjaška duša, ki sili v neskončnost, za razliko od antične duše, ki neskončnosti ne pozna in ji je lastna čista neposrednost, kar je direktno pred njo. Tu se menda skrivajo prvi zametki onostranstva, ki ga antični človek še ni poznal.

Tudi tokrat me je gnal isti duh. Toda zazdelo se je, da je edina možnost kolo, ki ga ima oče v kleti. Iz bloka sem se skozi Zelenico napotil do očetovega stanovanja pri Gledališču in si sposodil kolo. Ko sem odklepal vrata, sem ga prijel za drog pod sedežem in ga nesel čez stopnice, z nogo brcnil spodaj v paličico, da je kolo potem obstalo na mestu. Kam me bo zdaj nesla pot? Od vsega premišljevanja o neskončnosti je ostalo bore malo. Odločil sem se namreč, da bom odrinil k babici v Prožinsko vas, ki leži nekaj kilometrov vzhodno od Celja. Zapeljal sem mimo pošte, zgradbe, ki so jo zgradili po zgledu dunajskih predmestij in se zapodil v podhod, pred mostom pa sem sem skrenil na levo in se peljal na kolesarski poti med Voglajno in železniško progo, kjer je nekoč raslo obilno trsje in je mestoma izgledalo kot pragozd, skrčen na nekaj kvadratnih metrov. Peljal sem se za železarno in kmalu prispel do nekih polij, ki so se razširila v ozko dolino omejeno z griči.

*

Babica živi v hiši sredi vasi, ki sta jo z dedkom postavila nekje v začetku sedemdesetih. Dedek je umrl že davnega leta 1995 in babica v hiši že kar nekaj časa prebiva sama. Ko se po stopnicah povzpnem do vrat in pozvonim najprej petkrat in po nekaj sekundnem premoru še petkrat, po navadi zaslišim rahlo kašljanje, hojo po stopnicah, odklepanje vrat in potem glas, ki pravi: »Sej sem vedla, da si ti, pizdek jedni. Mi boš ja zvonc skuru!«.

Potem se povzpneva po stopnicah in jaz začnem kuhati kavo, babica pa mi ponudi cigareto. Potem je vsak v svojem svetu, a vseeno na zelo kompatibilen način. Babica se začne pogovarjati z nekimi rožami in nato zagleda kosa na ptičji hiški na balkonu, se povsem razneži in sama sebi zašepeta: »Atamalija, kje si črni mož!«. Potem me to babičino prebivanje v njenem svetu tako navduši, da me navda z neverjetno dobro energijo. Stopiva na balkon in babica reče: »Tele rože je treba z-onegat, jih boma pol na podstrešje nesla«. To naredi tako, kot da ne govori meni, temveč sebi. Ko sva enkrat maja tako stala na balkonu ali pred hišo, je babica opazovala jato ptic, ki je nekam letela, a očitno ne na jug, ker je bila pomlad, a babice to ni zmotilo, da ne bi v svojem slogu dejala: »Ptičke, letite na jug, me zanima kolk vas bo prišl nazaj, ko tisti kurčevi Italijani vse požrejo«, potem pa mi je začela razlagat, kako gleda neko kuharsko oddajo in da Italijani res kuhajo svega i svašta.

Primem jo za roko in tudi ona prime mene, vendar me v mislih v resnici ignorira in razmišlja o tem, kaj še mora skuhati in kako mora oprat posodo. Pojeva kosilo, največkrat makaronflajš, skadiva še kakšno cigareto, in se odpraviva v dnevno sobo gledat televizijo. Soba je obstala v večnosti. Tam že od mojega otroštva na stenah visijo iste slike, ki mamijo v neke daljne pokrajine, mlin v noči, ki razodeva, da je resničen le v svetu večnosti, za katerega sem nekoč mislil, da je edini pravi, kamnita gotska cerkev v noči. Potem je tu še starinska ura, za katero pravi, da jo je prinesla prababica, dedkova mama, ob televiziji so ob steno prislonjene socialistične omare. Skozi okno se sliši vlak in kikirikanje sosedovega petelina. Potem babica prižge televizijo in na ekranu se pojavi novica o ameriških volitvah, takoj za tem pa Trump, ki ima nek javni nastop. Babica zavije z očmi in reče: »Joj, ta kurc na roke delan, ko ga ne morem videt!« in jaz v hecu vprašam: »Kdo?« in babica odgovori; »Ja ta Trumf hudičev!«. Potem nekaj podobnega reče še za Pahorja ali kakega drugega slovenskega politika, ali pa za kakega skakalca ali smučarja, ki ji je na videz antipatičen. Pri skokih ali smučanju pade po navadi kaka na »proklete kurbe sodniške« ali pa »proklete kurbe avstrijske«. Da se ne znervira, potem prestavi na Animal planet, kjer spet stiska dlani in je navdušena nad »opičkami« ali kakšnimi drugimi živalmi.

Babičin svet je lep. Tu in tam skrtači kakega »vagabunda«, torej mačka, ki ga posvoji iz vasi, pojamra kako jo boli križ in podobne zadeve. Ko sva nazadnje obsedela v kuhinji, sem se spomnil na dedkovega bratranca, ki sem ga pobližje spoznal lani in se mi je zares vtisnil v spomin. Babico povprašam po njem in začne mi razlagat desetletja stare zgodbe.

»Imel je brata Petra, ki je umrl v prometni nesreči. Ta Peter je bil fajn za pogledat, Zubati Bil pa ni bil bogve kej«, reče.

*

Zubati Bil pa ni bil bogve kej, je bil pa bolj podmazan na jeziku. Baje, da je enkrat potekal nek izlet in ker sta tako moj dedek kot on delala pri cestnem podjetju, sta bila skupaj na avtobusu. Moj dedek je bil zaradi te ali one reči ravno takrat brez zob, Zubati Bil (ironično, da ravno on) pa ga je celo pot zato zajebaval, tako, da se je smejal cel avtobus, vsi, razen mojega dedka.

Sam sem Zubatega Bila srečal štirikrat. Ko sem ga srečal četrtič, sva imela najdaljšo debato in se zapletla v dolg pogovor. V Kompolah, v sosednji vasi, je namreč potekala neka obletnica poroke in z mamo ter babico smo se pripeljali pred gostilno in ko smo izstopili iz avta, smo že zaslišali nek glas, ki je bil namenjen nam in je nekaj na ves glas raztrobljal. Za eno mizo je sedela gruča moških, ki so pili pivo, se nekaj pogovarjali in se obrnili proti nam, ko smo stopili pod nadstrešek pred gostilno, zraven pa je stal majhen, suh možakar, ki je imel nekje okoli osemdeset let, a je vseeno deloval pobalinsko in sprejel nas je v dobrodošlici. Kljub majhni postavi je njegova prezenca razodevala vseprisotnost v tistem prostoru. To je bila prezenca zabavljača, vagabunda, vseprisotneža Zubatega Bila. Le redki vedo za njegovo pravo ime. Jaz ga nisem uspel izgrebsti in je zame ostal, kot za množico, Zubati Bil. Tako so ga, zaradi vseh njegovih posebnosti in zaradi vpliva spagheti westernov v petdesetih in šestedesetih, klicali že od mladosti.

Ko smo prišli, sem mu podal roko in začel me je hvaliti, kako sem super. Usedla sva se za mizo in jaz sem si naročil pivo, on pa špricer. To je namreč recept za njegovo dolgoživost in postavnost. Pravi, da vedno pije špricer. Na vseh vaških veselicah še vedno ostane do petih zjutraj, pleše in pije. V pogovoru sva začutila drug drugega in v njem sem prepoznal duh, ki ga nosim v sebi, a ni bil nikoli jasno izražen. Trepljal me je po rami in se režal. Nazdravila sva, na oni strani je sedela moja babica, kateri me je Zubati Bil brez prestanka še naprej hvalil, potem pa mi je začel razodevati zgodbe iz njegove mladosti. Zdelo se mi je, kot da se vse skupaj dogaja v neki stari keltski vasici in sploh ne nekje sredi Slovenije.

Zubati Bil je razlagal, da sta šla z mojim dedkom podoben čas v vojsko, le da je šel moj dedek v Karlovac, on pa v Gospić. V Gospiću je, namesto da bi se usposabljal v vojaščini in s puško služil Titu, s svojo iznajdljivostjo uspel pokazati muzikalnost in je – namesto streljanja – igral. Nek tip mu je baje rekel: »Slovenac, ti ćeš svirat harmoniku!« in tako je ostalo. Vojsko je izkoristil, da je potem z igranjem služil denar. Zubati Bil se je vedno znašel. V svoji dobroti je še pojamral, kako so se potem tam poklali Srbi in Hrvati. V svojem občutku za čas je rekel, da je bilo to v zadnjih letih, čeprav se je to zgodilo v devetdesetih. Ko je odhajal, je pridržal bicikl, mi stisnil roko in mi rekel, da je res vesel, da sva v žlahti. Potem se je odpeljal.

Jaz sem šel noter, imel z nekim sorodnikom politično in idejno debato, potem pa sem se odpravil do bližnje cerkve, se naslonil na zid za pokopališčem. Poslušal sem Tomaža Pengova, se oziral proti Svetini in razmišljal o tem, kakšen tip je Zubati Bil. Pomislil sem, da je posebnež. Pomislil sem, da sem posebnež tudi jaz. Ne vem kaj točno sem začutil pri njem, morda neko prostost in pristnost, ki verjetno ne more biti zelo lahka, a če jo nosiš tako muzikalno kot Zubati Bil tudi ne preveč težka.

Nisem več razmišljal o nenehnem premikanju in o faustovski duši. Za pokopališčem je bilo tako prijetno, da bi tam lahko ostal več ur, morda do večera, dokler me ne bi začelo zebsti. Mistika je v tistem trenutku odigrala svoje. Nič me ni hotelo premakniti od tam. Pomislil sem le na to, da si Zubati Bil zasluži nek spomin. In da ga bo tudi dobil.