Govor iz Dnevov doma
31. 5. 2024
Predsednica je najavila pavzo. Dolgo pavzo, ki bo trajala več kot eno uro. Zanjo je to ura skrbi: »Kaj stlačiti v ta časovni okvir? Vlečenje vrvi? Balinanje? Stand up?« In potem je tu kulturni. Z vso silo ga zvleče in postavi na oder, da se razgali v svoji bivajočnosti. Ko ni kaj za povedat je tu pač kulturni, da pove kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
Preteklo leto je obeležila velika napetost z Bangladešem, Burundi in Pakistanom, ali povedano preprosteje in razumljivo tudi zunanjim obiskovalcem, pretendent za bodočega predsednika in njegovi sledilci so neomajno vsak teden, malodane vsak dan, kradli zastavo in druge malenkosti ter simbole iz Mestnega loga. To se je tako uveljavilo, da je postalo tradicija. Kraja zastave, kraja mlaja, in potem – logično – verižna reakcija – protinapad Mestnega loga. To se je stopnjevalo v tako absurdnih mejah, da je prišlo celo do raznih vlamljanj skozi rešetke, do pobotanja in potem ponovno do odkopavanja bojne sekire. Trenutni pretendenti so namreč zalo bojeviti in nagnjeni k razkazovanju lastne moči.
Še ena novost, ki se je uveljavila v tem letu in je v popolnosti prestrukturirala dinamiko doma, je razživetje 1. štuka, ki je gotovo desetletje ždel nem in brez glasu. Za to pridobitev bi sam izrazil pohvalo in čestitko sobi 111. Ta soba je prav posebej upoštevala gerbičevsko načelo pozdravljanja sostanovalcev in med legendarne gerbičevske fraze uveljavila ALO in KVA JE TO KURBA AJGA, ki jih je slišal čisto vsak mimoidoči.
Odkar sem se 2019 vselil na Gerbo se je prvo mesto glasnosti in druženja po štukih stalno menjavalo. Ko sem se vselil je kot zloglasno slovelo pritličje, ki je zdaj skorajda mrtvo, potem se je za nekaj časa zbudil 2. štuk, po koroni je s svojim uporom do tradicionalnih gerbičevskih principov prevladal 3. štuk, zdaj pa se zdi, da je ravno zaradi nekaterih nadobudnežev zgodovina na strani 1. štuka. Zahvala torej za to!
Posebej je treba omeniti seveda tudi predsednico. Ravno prav je krmarila med nemlačnostjo, otroško nadobudnostjo in prilagajanjem stanovalcem.
Zdaj pa torej k jedru: Nekega davnega leta, nekje v 70ih, ki ga nihče ne pomni, se je v najboljši študentski dom pod ljubljanskim soncem vselil golobradi Darko. Sokoli so letali nad Gerbo in naznanjali prihod novega časa. Slutili so namreč, da to ne bo nikoli več Darko, Darkec, Blažko, Blažič, ampak da bo ta človek postal simbol. Simbol časa, simbol obdobja, prostosti, svobode, let brezskrbnosti in občutenj, ki se bodo kot ideje zapisale v večnost in vplivale na generacije Gerbičevcev. Študent se je počasi iz Darka spreminjal v Dohtarja. Počasi. Prva leta še ni bil pravi Gerbičevec. Rasel je kot se počasi in zapleteno razvija organizem in šele, ko so sostanovalci ugotovili, da se ga iz njegovega mesta ne da premakniti (kljub temu, da je stalno menjaval sobe) in da lahko na Gerbi zdrži 7, potem 10 in tudi 12 let, je postal Dohtar.
Zame je Dohtar simbol – o njemu vem toliko kolikor so mi pripovedovali in kolikor mi je pripovedoval sam. Vem torej za izselitveno letnico, vbetonirano v dom, vem za streljanje ptičev, vem za odlitek njegovega obraza, ko sem ga anketiral mi je pravil o dogodivščinah, ki sem jih pol že pozabil.
Sam torej Darka ne poznam. Poznam pa Dohtarja. Poznam simbol. Dohtar kot ideja, ki bdi nad to stavbo, poživlja prebivalce in za vsakega (za mnoge tudi nezavedno) predstavlja lasten vidik zakaj so se vselili na Gerbo, zakaj so na njej ostali in zakaj se bodo iz nje z vso težavnostjo izselili. Zame je to pobeg od togosti domačega okolja in možnost so-oblikovanja skupnosti v svetu, ki je povsem individualiziran. V Celju tega nisem našel. Nisem si mislil, da bom to našel v Ljubljani – pa sem. Zato – hvala ti Darko, za Dohtarja!
Dnevi doma so tu. Vse so odvija v nekem ritmu, hitrem, a poplesavajočem, ki ga čez leto ni. Vse gre hitro, a gre hitro spontano. Kot da ne bi nihče slutil, da je naslednji teden izpitno obdobje. Nina predseduje. Žan zvija đoint. Disciplinski si je našel šiht. Aljaž Krajnčevič se ponuja za kuhanje golaža. Mikec mu ga pomaga soliti. Juš laja. Pangerc ponavlja za njim in Julija se mu smeji. Živa kuha kavo in se pogovarja z Marselom. Marsel pravi, da se odprtemu oknu reče oberliht. Gaja mu kontrira in pravi, da se mu reče oberluft. Lan programira. Ida žura. Čopi se pojavi od nikoder. Nuša bruha. Le Tina je v istem ritmu kot vedno.