Hiša moje babice

15. 2. 2023

S težkim srcem sem udaril po mizi. Bil sem vržen semkaj. Ali tjakaj? Zakaj sem ravno zdaj v tej gostilni, če sem bil malo prej na vlaku? Je mar to ta slavna kavzalnost ali gre za napotilni sklop? Pogledam čez okno, tam je železniška postaja, ta stoji na tleh, tla so povezana z Ljubljano, v Ljubljani je gostilna in evo ga. Vse skupaj se poveže v čudno enotnost drvenja in izmenjujočih se slik, mirovanja in čutenja različnih ugodij in neugodij.

Kako drugačen je tempo, ko grem z očetom k babici. In potem spet vlak. Stanovanje. Gozd. Kot da bi vsaka izmed teh stvari dejansko obstajala in živela svoje življenje. Potem se zgodi nekaj še bolj čudnega. K neki stvari pridem po drugi poti kot sem je navajen in stvar se spremeni. K babici grem vedno po isti poti. A ker sem tokrat imel druge opravke, se je izkustvo, ki sem ga imel pred tem in ki se mi zdi popolnoma nepovezano in nezdružljivo z babico, zlilo v eno in celotna babičina hiša skupaj z babico, se je na novo postavila in se ponovno konstruirala - zaživela je novo življenje, ki ga prej nisem poznal.

In vendar je vse skupaj naravnost čudaško. Babica in njena hiša, in okolica ki ju obdaja, sta zame v svetu kakor znak ali pa kot kakšen križec na zemljevidu. Zame pomenita nekaj trdnega, saj sta zaobjeti v istočasnost drugih točk na mojem zemljevidu. Hkrati ju definira stanovanje v centru iz katerega smo vedno odhajali k njej na obisk. A če bi živeli nekaj kilometrov proč v drugo smer in bi oče, namesto, da je carinik, delal v skladišču ali pa bi ob popoldnevih igral tenis, mama pa bi imela namesto vročine rada hlad in bi zaradi tega govorila v povsem drugem tonu, bi se mi babičina hiša zdela nekaj popolnoma drugega. Ali povedano drugače : zakaj nihče drug v hiši moje babice ne more videti tistega kar vidim jaz?

Ker je bilo tisto, kar razumem, ko vidim to hišo, vame vcepljeno že davno. Kot otroku se mi je tu zarisalo razmerje med stanovanjem, mestom, podeželjem, babičino hišo, hišo druge babice in se zlilo v sliko, zemljevid permanentnih shajališč mojega fenomenološkega jaza.

Potem si ustvariš drug svet. Tistega v katerega hitiš, v katerem se šele moraš izoblikovati. Meja je določena. Meja med svetom, ki si ga in ki se ti na novo postavlja, v katerega drviš in med svetom znakov, v katerega se samo vračaš, je nesamoumevna. Vsako prehajanje iz ustvarjujočega sveta v svet, ki je bil postavljen že v otroštvu, zamaje temelje in takrat začutiš, da svet ni trden. Da se vse okoli tebe lahko spremeni in se pojavi kot povsem novo, četudi se ti je prejšnjih petsto dvaintridesetkrat pokazalo isto in ti je pomenilo isto.

Ko se pojavita dva svetova, je treba ostati na površju. Da te ne bi pojedel otroški svet trdnih znakov, je potrebno potiskati v neznano. In iti navzven. Iz enega mehurčka v drugega in ko ta postane premajhen, preudoben ali preutesnjujoč, najti udobje v prehajanju med različnimi, v konstantnem gibanju. In kljub temu imamo svet trdnih znakov otroštva. Da ne pozabimo svoje enosti, od kod sploh drvimo navzven.

Nekdo je v revijo, ki jo berem zapisal: podeželje ni podeželje, temeveč stanje duha. Isto velja za hišo moje babice. Stanje duha, način ne biti v centru, izrinjenost iz centra. Hiša moje babice je potisnjena na rob, vseeno pa živi svoje življenje, svoj ritem, izločena iz drugih ritmov. Zame je na zemljevidu v periferiji mojega izkustva, hkrati pa je, tudi če jo pozabim in se vrnem po dolgih mesecih, še vseeno tam in živi zase, s svojimi skritimi koti in vonjavami, ki se mi naenkrat prebudijo dolgo pozabljene, četudi sem mislil, da ne obstajajo in da jih ni nikjer več. Je tisti vonj tam samo zame ali je tam nenehno že vrsto let, ne da bi potreboval mojo prisotnost? Je on v moji prisotnosti ali sem jaz v njegovi? Živim s to vmesnostjo - ko sem stran od te hiše, z zavedanjem, da je nekje v periferiji kot goli znak v mojem izkustvu in ko sem v njeni prisotnosti, kot da gre za edino pravo nasebno resničnost. Kar je vmes je vmesnost in ta je nerazločna. V tem prostoru prehajanja poskušamo v besede ujeti kar na novo ustvarjamo, in še več - kar se nam daje samo, kar se razprostre pred nami kot čisto razkrivanje prej neznanega.