Ilinden I

11. 5. 2025

Začetek maja, med praznikom delavcev in kmetov, sem se znašel v Skopju, na jugu dežele, ki so jo nekoč imenovali kot deželo delavcev in kmetov. Po ogledu hiše majke Tereze v centru glavnega mesta Makedonije, med slavoloki in kičastimi spomeniki, ki so jih nedavno postavili na tej strani kamnitega mostu, sva z Laro sedla v nek kafič blizu glavne ploščadi in srkala vsak svoje, jaz malo hladno Skopsko (ker je sredi Skopja skorajda nemogoče dobiti 0,5) in Lara veliko ledeno kavo. Ubav den. Ravno sem po rokah vlačil in premetaval denarje, da je izgledalo kot da sem kakšen velemogotec, ki je prišel nad Vardar razsut svoj kapital, vendar so v resnici tisti tisočaki v denarjih predstavljali zgolj nekaj evrov. Šel sem noter, plačal, se ustavil pri mizi, preostanek denarja shranil v novčanik in še preden sem se uspel zazreti proti Lari, se mi je zazdelo, da po pločniku, s strani spomenika Aleksandra Makedonskega proti slavoloku hodi znana silhueta. V resnici me ni premamila silhueta, temveč ličnice, ki so bile podobne tistim, ki jih po navadi lahko uzreš pri Makedonkah, poudarjene, ki delujejo hkrati domačnoin ob istem času nekoliko eksotično, kot da bi se v njih zrcalila neka mešanica Bizanca in Istanbula. Toda ni bilo to. Moje premišljevanje je potekalo v stotinkah sekunde. Še enkrat sem premeril in obraz je postajal vse bolj in bolj znan in iz mene je kar naenkrat sam od sebe vzniknil glas in se zadrl: »Mirčka! Mirjana!«. Stekel sem proti njej in od presenečenja sva zrla drug v drugega. Potem sem ji pokazal kje je »menuvačnica«. Bila je mamina kolegica, družinska prijateljica iz otroštva. Koliko naključij se je moralo splesti, da se je v Skopju sprehajala ravno ta hip, ko sem jaz stopal iz notranjosti lokala? In ravno po tej ulici? Je to res naključje? Ne vem. Toda pustimo naključje Zahodu, kajti Balkan ni dežela naključij. Šloganje iz kave ne išče naključja, temveč tisto, kar je bilo od nekdaj zapisano, da bo. Pustimo torej naključje tam nekje pri barjanskih vratih, zaklenimo ključavnico in berimo ta tekst od večnosti k dogodevanju in ne obratno.

Z Laro sva prehodila skorajda celo Skopje, tako da so se mi na tesnih novih teniskah pojavili debeli žulji, v njih pa sokrvica in je potem po parih dneh kri že udarila preko nogavic. Ko v Skopju prečkaš Vardar preko kamnitega mostu, na katerem slišiš udarjanje v boben in romsko glasbo ali pa »ja nikad u životu pijanac nisam bio«, ne zapustiš centra, vendar je center na tej strani popolnoma drugačen od centra na oni. Stran iz katere sva prišla se želi z bliščavim kičem pokazati v svoji makedonskosti, ko prideš na drugo stran pa si v starem osmanskem delu, v čaršiji. Čaršijo predstavlja kup prepletenih proti hribu vijočih se ulic, na katerih se z lahkoto izgubiš med majhnimi dvonadstropnimi stoletja starimi obrtniškimi hišami. Tam nekje sva se med nekimi džamijami zapletla v spor z desetletno ciganko, potem pa iskala lokal kamor bi sedla. Iz ulice sva zavila v majhno avlijo, v kateri so sedeli samo stari Albanci in vsi so z začudenjem zrli, ko sva sedla poleg njih, saj očitno niso vajeni, da bi kdo od turistov sedel tam. Vsi so pili čaj. Midva sva si naročila šveps in kokakolo. Še vedno smo s kotičkom očesa premerjali drug drugega, Albanci naju in midva Albance.

»Kaj to pijejo?« sem vprašal Laro.

»Očitno nek čaj. Bi jih vprašala, samo verjetno ne znajo angleško.«

»Pa daj po srbsko.«

»Daj ti.«

»Ne.«

Nekoliko sem se obotavljal, potem pa sem se stegnil proti moškemu, ki je igral šah in vprašal: »Mogu nešto da pitam? Šta to pijete?«

»Pa to ti je čaj. Ukusan. Želite da probate?«

Preden sva lahko po slovensko rekla »ne, hvala«, je natakarju v albanščini že naročil čaj za naju. Potem smo se zapletli v pogovor in sredi opoldanske vročine srkali vroč čaj. Poleg tega so še povedali, da bi morala namesto Makedonije obiskati Kosovo in Albanijo. Vsak pač najraje pohvali svoje.

To je Skopje. Skupek različnosti, ki so povezane z vonjem kačkavalja, kozjega sira, ki prepleta antično trdnjavo, džamijo, slavolok, kip Aleksandra Velikega in albansko čaršijo. Spomnim se, da mi je oče ničkolikokrat povedal zgodbo iz vojske, ko je neki Makedonec narisal karikaturo nekega Zagorca, kjer ta pravi: »Bombica, buš pukla?«, nakar bomba odgovori: »bum, bum«. Gre za perspektivo, stereotip, ki so jo imeli prebivalci južnih delov Jugoslavije o Slovencih in prebivalcih severnih delov Hrvaške. Stereotipi so vedno vezani na nekaj pojmov in kot mi radi Makedonce povežemo z ajvarjem in s predstavo, da na koncu vsake besede dodajo famozni -ta, so si očitno oni nas zapomnili po besedi »kaj« in »boš« oz. »buš«. Ko sva stala pred prodajalnico knjig, sem Laro vprašal: »Boš kaj kupila?«, nakar se je prodajalec pohecal in rekel: »Bombica, buš pukla?«. Začudil sem se in zazdelo se mi je zanimivo, da sem isto zadevo slišal kot zgodbo iz vojske mojega očeta in iz ust tega tipa. Na kako kolektivni ravni delujejo predstave o nečem tujem. In kako so trdovratne. Kačkavalj je nemogoče odstraniti iz sten mošeje Mustafa paše.

Po dveh dneh sva zapustila Skopje. Peljala sva se proti Ohridu, proti jugovzhodu, kjer te po poti obkrožajo samo minareti. Šofer je, ker je moral na čik pavzo, ustavljal vsake pol ure in enkrat na nekem postajališču zaparkiral par avtov, se skregal z vozniki, tako, da sta se začela potem sredi postajališča z enim izmed njih odrivati in malo je manjkalo, pa bi se stepla. Prišlo je celo do groženj s policijo. Ko smo se odpravljali iz postajališča se je zadrl: »Upadaj! Ko ne ulazi, nek zove taksi!« in odrinili smo iz visokogorskega pobočja. Po dolgi vožnji, ki je trajala skoraj 4 ure (zaradi vseh postankov) smo končno prišli do jezera na meji z Albanijo. Po zapletenih ulicah sva prišla do apartmaja, lastnik naju je dobrodušno sprejel in namestila sva se v stanovanje. Razpakirala sva in jaz sem na pultu zagledal nekaj podobnega džezvi. Zelo sem bil željan kave, ker je zaradi večdnevnega hitenja nisem uspel nikjer okusiti. V džezvo sem nalil vodo in električno plato nastavil na»P«, torej na najvišjo temperaturo. Kava se je kuhala, od zunaj je dehtelo po pozni pomladi, skoraj poletju.Pred balkonom je stal star blok iz časov socializma in na njem je slonela babica in kadila. Apartma je bil nov, vse je bilo udobno. Naredil sem nekaj korakov in se znova znašel pri električni plošči, voda še ni vrela, toda iz džezve se je že kadilo. V tistem trenutku sem pogledal na desno in na pultu zagledal plastičen podstavek z vtikačem, ki je bil namenjen za to džezvo. Začudil sem se. Zakaj bi džezva potrebovala podstavek? Privzdignil sem džezvo iz vroče razbeljene plošče in iz nje se je pocedila črna zažgana plastika in se razlila po celotni površini. Oba z Laro sva bila v šoku. Začelo se je kaditi in dim je preplavil celotno stanovanje. Džezva v resnici ni bila džezva, temveč grelec za vodo. Hitro sem znižal temperaturo plošče na nulo, toda dim se je še vedno valil po prostoru in zdelo se je, da lahko v vsakem trenutku izbruhne požar. Na srečo ogenj ni prišel do žic. Na stežaj sva odprla balkonska vrata in potrebno je bilo kakšne pol ure, da se je vse razkadilo. Komajda sem prišel v stanovanje, pa sem ga skorajda že uničil. Ko se je plošča ohladila, sem iz nje odstranjeval strjeno plastiko, tako da sem imel vse črno za nohti.