Ilinden II

11. 5. 2025

Ohrid je zelo turističen, toda na bolj naraven način kot Skopje. V njem ne najdeš kičaste megalomanskosti. Ohrid je zgolj velika turistična čaršija, kjer se lahko fino napokaš s filanimi paprikami, šopsko, tavče gravče, si ogledaš samostane in uživaš ob jezeru. Preplavi te občutek, da si na koncu sveta in duh Klimenta Ohridskega se vije med tistimi golimi hribi in razodeva resnico o pravoslavju med večinskimi mošejami. V Ohridu se patriotizem ne kaže skozi spomenike posvečene antičnim velikanom. Ideologijo moraš tu iskati na bolj vsakodnevni ravni in ko ti to uspe, uzreš natakarje, ki imajo na majicah narisan zemljevid Velike Makedonije, ki sega vse do Soluna. V ozadju se sliši nekaj podobnega Esmi Redžepovi. Med enim izmed sprehodov po mestu, sva sedla v kafič in Lara se je napotila na WC, in v tistem se mi je približala starka z ogrlicami in zapestnicami v dlaneh. Ozrla se je proti meni in rekla: »Razbiraš makedonski?«

»Približno« sem odvrnil.

»Srbin si?«

»Slovenac.«

»Ali znaš srpski?«

V tem renutku se mi je še bolj približala in sedla poleg mene za mizo. »Ja pravim ove brojanice« je dejala in pokazala na kup v rokah. »Da ti nešto kažem.« Sonce ji je odzvanjalo v sončnih očalih. »Jedna devojka je kupila od mene brojanicu i sve što je želela joj se ostvarilo, dobila je momka, završila je fakultet. A onda je jednom izgubila tu brojanicu i sve joj je krenulo nizbrdo. Raskinula s momkom, izgubila posao.«

»Onda je bolje da ne kupim brojanicu« sem se smejal.

»Čekaj da završim. Nisam još završila. Onda je pozvala mene.«.

Nisem vedel kam bo stekel pogovor. Nekako sem se je moral rešiti. Kaj naj ji rečem? Itak je nisem več poslušal. »Nema veze koje si vere, ova brojanica pomaže« se je slišalo v ozadju. Sedela je poleg mene s torbo v roki in še z eno na kolesih na tleh in ravno takrat je prišla Lara, vstal sem, se poslovil in odšel. »Onda ništa« je razočarano rekla starka. Razmišljal sem kako težek posel je v resnici takšno laganje, prefinjeno mojstrstvo, ki ne zagotavlja nujno niti vsakdanjega zaslužka. Nad Ohridom se je večerilo in potrebno je bilo iti po vino in se vrniti v apartma.

Pot naju je iz Ohrida peljala v Bitolo, iz Bitole pa sva šla v Kruševo, sploh nisva vedela, da greva na 1300 nadmorske. Pot proti Kruševu se vzpenja kot pri nas pot proti Vršiču. Baje da so prvo cesto v dolino dobili šele, ko je prišel na obisk Tito nekje v šestdesetih. Kruševo je najmanj turistično in najbolj gostoljubno mesto od mest, ki sva jih obiskala. Že ob prihodu sva se zapletla v pogovor s tipom, ki je trdil, da lahko prideva do njega na »selo« in da bo zdaj poklical sina, da nama zrihta sobo za prespat, tako da sva ga komaj prepričala, da že imava rezerviran apartma. Namestila sva se, na televiziji poslušala Lepo Breno in si kasneje ogledala spomenik NOB in Ilindenske vstaje, ki se je odvijala leta 1903 v okoliških hribih, ter grob Toše Proeskega, nakar me je oblila slabost, verjetno zaradi popite vode in šla sva proti domu, da sem si nekoliko odpočil in opomogel. Po stmih ulicah sva se vzpela in spet komajda našla najino hišo. V resnici gre za dve hiši, ena je starejša, iz 19. stoletja, z belo in modro fasado na lesenih tramovih, tista v kateri sva bila nastanjena midva pa je imela verjetno okoli pol stoletja. Za pol ure sem zadremal, Lara je šla ven na cigareto in slišal sem, da se je začel pogovor. Lara je kramljala z lastničino mamo, kar me je razvnelo, da sem kar vstal in se še sam napotil ven. Ženska je bila »oličenje« makedonske gostoljubnosti. Razkazala nama je celotno hišo, govorila je o jadralcu iz Kitajske, ki jo vsako leto obišče in pravi, da mu kuha tradicionalne makedonske jedi, on pa jih potem še sam začini po kitajsko. Nato je šla iskat moža in mu naročila, da naj naju z avtom zapelje do »mečkinog kamena«, drugega velikega spomenika Ilindenske vstaje, na mestu, kjer je bila ustanovljena Kruševska republika v boju proti Turkom in naju odpeljala še na jezero. Pričakala naju je celo naslednji dan ob petih zjutraj, ko sva morala na avtobus.

Spustila sva se do avtobusne postaje in kmalu je pripeljal majhen kombi z napisom Đoko trans. Voznik je bil nasmejan šestdesetletnik. Plačal sem mu kar v evrih, saj v teh koncih nihče ne komplicira glede valute. Sedla sva zadaj in kmalu je prišla še neka ženska, voznik je zunaj govoril po telefonu in deloval je nekoliko zmeden, nato je odprl vrata in nama rekel: »Dečki, vi imate samo jedno mesto rezervirano.« Lara je resda prejšnji dan klicala na postajo glede avtobusa, toda ne zaradi rezervacije (za katero sploh nisva vedela, da bi jo potrebovala), ampak zato, da preveri, če bus zjutraj sploh pelje. To je bil kombi za največ šest ljudi, nas pa je bilo 8 in voznik naju je moral vreči ven, nakar se je izredno opravičeval in trdil, da je imel veliko prijateljev iz Slovenije v JNA. Vrnil mi je denar, se usedel v kombi in izustil »stvarno mi je žao, dečki« in se odpeljal. Za Makedonce so vsi »dečki«. Zdaj sva morala čakati na bus za Prilep, v Prilepu pa bi morala prestopiti na bus za Skopje. Malo nama je šlo že za nohte, kajti popoldne bi morala biti že na letališču, midva pa sva bila še vedno sredi višavja s slabimi prometnimi povezavami. Čez kakšne pol ure je pripeljal bus za Prilep, na njem se je trlo ljudi, ki so se odpravljali v dolino v službo, a sva le nekako uspela dobiti sedeže.

Ko smo prispeli v Prilep, nama je voznik povedal, da imava bus ob 7.10, ura je bila 7.00, torej sva imela še točno deset minut. Lara je šla hitro lulat in odhitela sva do busne, za blagajno je sedel tip, star okoli štirideset let in vprašala sva ga kdaj gre bus za Skopje. Dejal je, da ob 9.30.

»A 7.10?«

»Taj ne ide« je odvrnil.

Spogledala sva se. Kako ne gre? Nisva še takoj kupila karte. »Počakajva vsaj do 7.10.« je rekla Lara. »Mogoče pa pride«. Počakala sva, a ker ni prišel, sva kupila karto. Blagajničar je rekel naj zadaj sedeva na kavo. Zavrnila sva. Šla sva ven na cigareto in bila nekoliko na trnih, da bova zamudila letalo. Potem sva šla spet noter in sedla, blagajničar pa naju je spraševal, če hočeva čaj. Spet sva zavrnila. Naj zdaj čakava še 2 uri? V tistem je pripeljal avtobus firme Transskop o kateri je govoril voznik prejšnjega avtobusa. Približal sem se in spodaj je pisalo, da gre bus v Skopje. Šla sva do voznika.

»Vi idete za Skopje?«

»Da« je odvrnil voznik.

»U 9. 30?«

»Ne, sada.«

»Tu mi je rekao, da ide u 9.30.«

»Pa lagao te. Nek ti promeni kartu.«

Blagajničar je vse skupaj slišal in ne da bi me pogledal mi je v roko pomolil drugo karto, kot da bi jo imel že vnaprej pripravljeno. Preden sva se povzpela na bus nama je voznik pomignil: »Laže ovaj a?«

»Da, ne znam zašto« sem prikimal.

»Mito i korupcija, jesi čuo ikad za to? Plaća mu onaj drugi prevoznik, da to radi.«

Povzpela sva se na bus. »Svašta« sem skomignil. »Res svašta« je rekla Lara. »Pri nas je korupcija v politiki, tu pa na avtobusni postaji. Ne moreš mu niti zamerit. Bog ve kako plačo ma, da je prisiljen to delat, ampak midva bi skoraj zamudila letalo.«

Popoldne sva že letela nad Šar Planino, zdelo se mi je, da sem nekje v daljavi zazrl Skadarsko jezero in celo Jadransko morje, leteli smo nad Sarajevom in v dobri uri preleteli celotno bivšo domovino. In ko smo se spustili nad Brnik so bili odtenki preveč razmočeni, zemeljsko vodni. Vedel sem , da me tu taksisti ne bodo v trenutku zasuli z vzkliki in se drli »ubav den«. Manjkali sta rdeča in oranžna.