Junak našega časa

1. 9. 2024

To je bilo leto pričakovanja. Po dveh letih večmesečnih zapiranj v stanovanja je bilo to prvo leto, ki je obetalo, da bo vse ostalo odprto, da bomo torej lahko ostali v Ljubljani in končno brez presledkov užili študentsko življenje. Prvega letnika sem se spominjal z nostalgijo – kot nekega drugega mitičnega časa, ki je bil nasilno prekinjen in od takrat ni bilo več isto. Študentske vezi iz faksa, ki so se stkale v prvem letniku so bile prekinjene in raztrgane, ostale so zgolj še tiste iz študentskega doma.

Občutek je bil zelo prijeten. Zdelo se je kot da v zraku nekaj brsti, da se počasi vse odpira in da smo končno svobodni. Zdelo pa se je tudi, da moram sam nekaj ukreniti v tej smeri, da ne smem stati križem rok, ampak stopiti naprej, proti nečemu neznanemu. Tako sem po zgledu nekega kolega napisal članek, ga poslal na Radio Študent in prejel prijazen mail, da članek ne zadošča kriterijem in da naj ponovno poskusim naslednje leto. Po tej zavrnitvi sem se hotel infiltrirati v študentsko filozofsko društvo, se udeležil dveh srečanj, ki sta potekali v eni izmed mestnih kavarn, vendar se mi je vse skupaj zdelo antipatično in se potem nisem udeležil nobenega srečanja več. Tako sem pristal na tem, da sem tisto leto postal kulturni v domu. V domu se je veliko dogajalo: od bivšega cimra – fizika sem se preselil k novi cimri – čarovnici s podgano, pisal sem domsko glasilo, kelnaril na žurkah in se družil z Gerbičevci. Glasilo sem šel natisnit v kopirnico in potem izvod pustil pred vrati vsake sobe. Brucem se je trkalo po vratih, jih ob šestih zjutraj zbujalo za jutranjo telovadbo, ob enih zjutraj se je pelo domsko himno.

Kljub temu pa vse ni bilo tako odprto kot se morda zdi. Če si se hotel prosto gibati in vstopati v notranje prostore javnih zgradb si potreboval potrdilo o cepljenju, če ga nisi imel pa si moral vsak teden na posebnih lokacijah opraviti hitri test, na katerem je moralo pisati, da je negativen. S Filipom in Zlatkom smo se poznali že iz Celja in nihče od nas se ni cepil, zato smo se takrat precej povezali. Če se nisi cepil te je takrat večina ljudi obravnavala kot da si malo nor. Ob vstopu na faks so pregledovali potrdila in Filip, ki je bolj bojevite sorte, se je večkrat skregal z varnostniki.

Skupaj smo obiskovali predavanja. Res je bilo več dobrih predavanj. Posebej je vredno omeniti predavanja iz nemške klasične filozofije, kjer je profesor Kobe zelo podrobno razdelal in razložil predvsem Kritiko čistega uma, drugih dveh kritik pa smo se bolj na hitro dotaknili. Ko si se ob večerih udeleževal teh predavanj, si imel zares viharniški občutek in novi svetovi so se odpirali eden za drugim. Seveda pa je bilo potrebno najprej doumeti Kantovo terminologijo: kaj so analitične sodbe, kaj sintetične, kaj je pojem in kaj je zor. Na zgodovini sem se prostovoljno udeleževal predavanj pri profesorju Mlacoviću, ki je predaval srednjeveško zgodovino jugovzhodne Evrope: razlagal je o Benetkah, Bizancu, dalmatinskih mestih in vse to zelo podrobno. Verjetno je na pamet poznal vsako ped Mediterana.

Ker je moja cimra zasedla večino sobe, sem se raje potikal drugje kot ždel tam notri in tako smo zvečer vedno pristali kje na pivu. Po navadi je bil naš prostor Vesolje. Vesolje – na videz beznica – je zame center mesta. Tam si srečal ljudi vseh vrst: brezdomce, igralce, politike, profesorje, redne zapite stranke, filofaksovce, srednješolce, tam okoli se je redno potikal tudi športni komentator Stare. Po debatah v Vesolju nas je Filip vedno povabil k sebi v Rožno, v dom 8. Preziral je domsko življenje, zato smo vedno sedli na balkon, kjer je naštimal svojo glasbo (največkrat irski punk band The Pogues , večkrat tudi tuareško glasbo: Tinariwen in podobne zadeve) in ob pitju piva smo nadaljevali z burnimi debatami. Vedno se je pripetila kakšna burna dogodivščina: ali se je kdo s kom skregal, ali je Zlatko spet zgubil očala in telefon ali pa smo spoznali kake čudake iz doma. V Rožni se je pripetil res cel kup čudnih zgod.

Ta dogodivščina pa se ni zgodila v Rožni, temveč se je začela v lokalu Foerster, ki stoji za Filozofsko fakulteto. V Foersterju se je tisti večer nekaj dogajalo. Menda je bilo brucovanje ali nekaj podobnega. Ko smo vstopili v predprostor smo srečali Laro, sošolko na zgodovini ter njeno prijateljico in njenega fanta. Sedeli so za mizo zunaj in prisedli smo. Pogovarjali smo se o faksu, o tem, da bi se lahko več družili, nič kaj preveč resne teme. Čez nekaj časa smo se prestavili noter. Ta večer je bil res sproščen in ko smo sedli za leseno omizje ob zastekljeni steni, je Filip vprašal natakarja ali lahko notri kadimo, na kar je prejel pritrdilen odgovor. Tako smo si (tisti, ki smo kadili) prižgali cigareto in pogovor je stekel naprej.

Kar naenkrat se je ob mizi pojavil drug natakar, ki je začel težiti zakaj kadimo v notranjih prostorih. Filip ga je srepo premeril in dejal, da smo se tako dogovorili in da nam je drug natakar to pustil. Njegove nadaljnje opazke je ignoriral in kadil naprej. Sicer pa ni bil edini, ki je v tistem prostoru kadil. Začel se je sprehajati s cigareto v ustih in pred šankom ga je obkrožilo pet ali šest tipov, ki so bili očitno natakarjevi kolegi. Začeli so se prerivati in suvati in ko je Filip enega izmed njih potegnil za bundo, se je ta raztrgala. Lastnik bunde je bil v šoku in prevel ga je bes. V obraz je postal ves škrlaten in cela množica se je pognala v Filipa. Od njega so zahtevali, da jim izroči osebno, da bodo lahko od njega terjali denar. Filip se za njih ni zmenil in je odkorakal ven, družba pa je odhitela za njim in nadaljevala s suvanjem. Dogodki so se odvili v neznosni naglici. Ko sva se z Zlatkom prikazala zunaj, je pretep že trajal, v tistem hipu pa je eden izmed družbe Filipu na glavi razbil steklenico Laškega- no, nisem ravno prepričan, če jo je res razbil, je pa vsekakor z njo udaril po njegovi glavi. Filip je v trenutku začel teči in pobegnil, midva z Zlatkom pa sva hodila v isto smer, za nama pa je šla v pretep vpletena druščina. Začeli so nama govoriti, da mora nekdo poravnati škodo. »Ta bunda je stala 800 evrov«, je še vedno v jezi tulil njen lastnik. Zlatko, ki ni ravno ljubitelj bund in je v temi stopical zavit v plašč, je odvrnil: »Kdo da 800 evrov za poliester?«.

Množica je zdaj postajala vse bolj jezna še na naju. Zlatka sem prepričeval, da greva čimprej domov, vendar ga je očitno prevzel adrenalin in samozavestno jim je začel odgovarjati nazaj. Bili smo ravno nekje pri Vesolju, ko so ga zbili na tla in mu uničili očala. Zlatko se je pri padcu zaletel ob stol in ta je bil v trenutku uničen. Preden so odšli, je eden izmed njih Zlatku zabrusil: »Proklet Slovenc«, pri čemer se je zmotil, saj je Zlatko le četrt Slovenec, preostanek pa Črnogorec, Bošnjak, v manjšem delu pa tudi Hrvat in Bolgar. Sam sem bil v celi zgodbi največji strahopetec in sem jo odnesel brez praske. Nato smo odšli v dom k Filipu, ki je bil vidno jezen in pretresen.

Naslednji dan smo šli na cedevito v Vesolje. Natakar je Zlatka prepoznal iz videa na kameri, ki si ga je ogledal po tem, ko je zjutraj pred lokalom našel polomljen stol in pričakovano je bilo, da povrnemo škodo. Ker Zlatko in Filip nista imela denarja, sam jaz založil dvajset evrov. Potem smo šli vsak svojo pot. Jaz proti Viču, kjer sem si skuhal zares močno turško kavo in si skušal zapomniti čim več podrobnosti prejšnjega večera.