Moja zgodba

29. 8. 2025

(Besedilo je nastajalo ob koncu leta 2021, ko sem se soočal s svojo mladostjo. Napisana je bila samo-terapevtsko. S tem besedilom sem potem stopil iz sence, pozabil na neprijetnosti in začel od začetka.)

0.V mojem družinskem drevesu so nekaj najbolj običajnega sirote. Očetov oče je odrasel brez očeta. Ubili so ga med vojno. Ustrelili so ga pred zidovi Starega piskra. Ded Ernest je tako odraščal s shizofreno materjo. Podobno je bilo z mamo mojega očeta, torej z babico po očetovi strani. Babičin oče je pri petnajstih pobegnil od doma zaradi robustnega in gospodovalnega starševskega odnosa. Njegova kasnejša žena, mati moje babice, je bila kot dojenček zavržena. Njena mama, moja praprababica, je odšla na delo v Gradec, kjer je zanosila z nekim avstrijskim vojakom. Nezaželenega otroka je po porodu pustila pred vrati cerkve, kjer so deklico našle premožne plemkinje, jo skoraj posvojile, a je to dejanje prekinila teta, ki je zahtevala hčerko svoje sestre nazaj. Lahko bi odrasla v bogati družini, a ji je očitno usoda namenila drugačno življenjsko pot. Same pol sirote. Nejasen in zapleten se zdi pregled družinskega drevesa v vertikalni liniji. Tako obstajajo samo po očetovi liniji trije zavrženi otroci. Sirota ded Ernest in zavržena praded Stanislav in prababica Ivanka. Vse to je pustilo sled na mojem očetu. Ded Ernest je bil star šest let, ko so mu junija ali julija 1942 ustrelili očeta. Naredilo je samo bum in obležal je pred steno v celjskem zaporu imenovanem Stari pisker. Njegovo poslovilno pismo je bilo skopo. Ni pisal o idealih, ni se na veliko poslavljal, navedel je nekaj praktičnih reči in se skromno poslovil. Morda poslovilno pismo pol ure pred usmrtitvijo ne pokaže pravega karakterja. Ded Ernest je po tem dogodku odrasel v tihega človeka. Igral je nogomet in veliko je bral, ostalega ne vem podrobno. Potreboval je ženo, ki je bila močnejša od njega in jo je tudi našel. Babici je (ironično) ime Erika. Njen oče je bil Stanislav, ki je pobegnil pred očetom, velikim in gospodovalnim, surovim kmetom. Njena mama Ivanka je bila tista, ki so jo pustili v košari pred cerkvijo. Babico Eriko sta v najstniških letih dala v rejo k teti. Učila se je za frizerko, pri teti je kuhala, likala, pospravljala in prala. Poročila sta se tihi Ernest in odločna in samozadostna Erika, željna popolnega nadzora.

Spominjam se otroštva. Bila je neka faza, faza nočnih mor. Star sem bil morda triali štiri leta. Živeli smo v Celju, na Gledališkem trgu. Ne vem natančno ali so bila okna že nova ali še nekoliko prepišna, lesena, toda spominjam se starega kavča in kaset z risankami. Pingvin in sneg. Zdi se, da je bil pingvin zloben. V drugi risanki je šel duh grajske gospodične skozi steno. V to stanovanje prihajam le še na obisk k očetu in še to se gibljem pretežno le po dnevni sobi. Takrat je to stanovanje pomenilo mene. Visok na pol meščanski strop in premični lestenec in družinska kosila. Stoli podaljšani v višino z belimi lesenimi podaljški. Podoba iz risanke, za katero ne vem ali sem jo videl pred tistimi sanjami ali po njih. Z gotovostjo pa lahko trdim, da se mi nobene sanje do današnjega dne niso tako vtisnile v spomin, kot tiste ki sem jih doživel kot tri ali štiriletnik. Stal sem na cesti med hišami vikendašev v Malih Braslovčah. Tam sta živela dedek Ernest in babica Erika. Stal sem pred živo mejo, ki ločuje cesto in parcelo in videl sem se kot tretjo osebo, od daleč, kot da bi bil opazovalec, ki sebe opazuje od barake, do katere se je treba spustiti po asfaltiranem klancu, mimo rož in zasajenih hrušk. Opazoval sem kot Bog, ki ve da opazuje sebe in videl sem nebo nad Dobrovljami, ki se pripravlja k nevihti in sebe, ki sem se spuščal po klancu do hiše. Hkrati sem bil opazovalec in hkrati sem bil jaz, spravljen v isti zavesti. Nikjer ni bilo nikogar. Ceste v naselju kot da bi se pripravljale k popoldnevu, ki ga čaka nevihta ali še huje, nekaj podobnega apokalipsi. Vsekakor nekaj, kjer bo treba prestopiti nekakšno mejo. Na parceli kot, da je vse ostalo sredi dela, ki so ga zapustili v begu. Ali še bolj čudaško- kakor, da so se mi poskrili, kot da v teh ljudeh obstaja nekaj nezdravega, nevitalnega in da me imajo zaprtega v zlati kletki, z namenom oblikovati me v otroka, ki bo njihov zakladek, njihov miceni ponos. Morda tega takrat nisem razumel na ta način, a občutek, ki je ob tem silil na plan, se da opisati s besedami, ki so plod kasnejše refleksije. Prevela me je anksioznost. Sam na parceli, ki je kot zapuščena stala tam v brezbrižnosti njenih lastnikov in jaz, ki sem v atmosferi temnega in rdečega neba, klical mamo. Zavil sem na desno ob drug vogal hiše in bil sem preplašen. Kot da lahko ostanem sam ob brezbrižnosti ljudi, ki spominjajo na robote. Takrat sta se jaz opazovalec in jaz figura že povsem približala drug drugi in na zunaj je vladal popolni mir, na znotraj pa me je prežemala neprijetnost. Dvojnost miru in neprijetnosti se je zlila v enakomerno šumenje. Šumenje se je zlilo z okolico. Še vedno sem klical, iskal babico, dedka, očeta, mamo, sorodnike ob hiši, ob žičnati ograji vrta, toda nikjer ni bilo nikogar. Potem sem zavil še enkrat desno, ob klopi pod jablano in ob štepihu na teraso ob dolgi kredenci proti gugalniku. Ob gugalniku sem zagledal obris svetlolase ženske s črnimi sončnimi očali. Morda so me tam čakali tudi spektakla željni sorodniki in me pričakali v navdušenju, kot da so storili presenečenje ali uslugo zame, a tega se ne spominjam natančno. Če je bil tam še kdo drug razen mene in ženske na koncu hodnika, je izgledalo kot da ni resničen, kot da ima navite možgane, kot da ima namesto njih v glavi stroj in kot da lahko oči v očesnih votlinah odpadejo ko popusti fedra. Ženska na koncu terase pa je bila resnična. V hipu sem ugotovil, da je tisto tam moja mama. Takrat sem bil že čisto v sebi in ne več opazovalec. Občutil sem nenadno olajšanje in majhen stekel proti njej. Prostor je napolnila prisotnost. Hotel sem ji steči v objem in tudi ona je s tem namenom razširila roke, da bi zaščitila nebogljenega sina. Toda ko sem se v teku približal ženski postavi, se je ta pomanjšala, postala je zelo okrogla in stara, očala so odpadla in na ustnice se ji je priplazil krvoločen nasmeh. Bil sem v grozi. Začel sem bežati in stara ženska se je podila za mano. V zadnjem kadru sanj sva skakala čez vrt, eden za drugim, ona me je lovila in oba sva izgledala kot Bugs Bunny iz Looney Tunes. Spet sem bil oddaljeni opazovalec. Videl sem kako poskakujem čez vrt in čez korenje in obešene rjuhe proti drugi parceli, ženska za mano, v ozadju pa se izrisuje mavrica in napis The end. Glede napisa nisem prepričan, toda občutek je bil tak, da bi napis popolnoma ustrezal kadru. V grozi sem se zbudil. Kasneje sem premišljeval, da je mogoče stara ženska babica Erika. Danes razmišljam, da bi lahko bila ona, metaforično pa tudi mama, ki bi se spremenila v kri in dušo zahtevajočo starko. Zaenkrat se še na srečo ni, toda zadnje dni opažam nekaj podobnega temu, kar mi izžema voljo in me peha v neravnotežje. Druge sanje, ki sem jih imel v približno istem času, so se zgodile v spalnici. V prvem delu sanj sem bil z očetom. Potem sva se znašla v majhni kletni sobi, oba za leseno mizo, on obupan, jaz prestrašen, okoli mize pa so zlovešče gledali palčki in figure, ki so delovale kot bi pobegnile iz stripa. Oče je potem kar naenkrat izginil in v sobi sem se znašel sam. Iz omare je pogledalo dvoje oči, a videle so se samo čisto bele beločnice in zenice podobne daljnogledu. Potem sem sam hodil ob Savinji in v rokah stiskal plišasto opico, Štefana. Mimo je prišla zelo visoka in zelo lepa ženska etiopskih potez in šla je naprej. Potem sem se prebudil v svoji sobi in ker sem mislil, da je skozi steno prišel duh, sem pobegnil skozi stanovanje v obliki črke u, v spalnico svojih staršev. A vse skupaj so bile sanje. To je dvoje sanj, ki so me zaznamovale v zelo zgodnjem otroštvu.A dosti kasneje, ko sem bil star verjetno kakšnih osem let, so se zgodile sanje, ki so mi razslojile svet in mi pokazale različne stopnje realnosti. Če so bile moje prve sanje grozne in so nakazovale na samoto in prav tako na strah pred nesprejetjem, so bile te prav tako čudne, vendar so ravno v tej čudnosti nakazovale na lepoto v kateri bom bival in preživel svojo mladost. Zgodilo se je namreč tako. Sanjal sem prečudne sanje. Ležal sem na postelji v svoji sobi na Gledališkem trgu. Ruleta je bila spuščena in v sobi je bil mrak. Vstal sem in se sprehodil do predala ob pisalni mizi in iz njega povlekel ravnilo oz. geotrikotnik. Ko pa sem ga prijel v roko je bilo, kot da se mi bo v tistem trenutku v rokah začel razkrajati in vsa dejanskost v kateri sem v trenutku bival, se je razblinila in zbudil sem se na babičinem podstrešju. Tam so bile rjuhe z rožami in tisti posebni vonj in televizija. Tam nisem bil niti nekaj trenutkov, ko sem se obrnil proti balkonu, ki gleda na zelenico in na vrt in na bor, že se je svet zamajal in zbudil sem se pri drugi babici, pri babici Stani v Prožinski vasi. Tam je bil zrak bolj svež in bolj prijetno lahkoten. Vse je bilo mlado kot je dajala občutek mladosti babica in njen navihano proletarski obraz, ki je spal na postelji zraven mene. Kmečko okolje je zunaj prebudilo peteline in zakikirikali so, čez polje se je vijugala Voglajna in na drugi strani je sopihal prvi jutranji vlak. Babica je spala, jaz pa sem se počutil blaženo. Ostal bi bil rad v tisti lahkotnosti, tako sveži, skoraj brez vonja. Pa se je realnost spet spremenila in tokrat sem se zbudil zares. Bil sem na taboru, spali smo poleti v koči, spal je cel vod natlačen v majhno kočuro.

Kot otrok sem preživel vikende in poletja pri babici Eriki in dedku Ernestu v Malih Braslovčah. Bilo je lepo. Velik kos trate, zelene trate, ki je rasla in so ji starejši pravili zelenica, je bil dovolj, da bi se na tistem kosu zemlje počutil zadovoljnega. Ko si majhen kot sem bil takrat jaz, včasih ne veš niti kaj je trava. Vidiš jo, vohaš jo pokošeno, veš da je tam, toda ne izgovoriš besede trava, ker je ne poznaš. Tako se potem zadovoljiš z vonji in občutji in marsikomu se tako zdi bolje. Zadiši po restanem krompirju in govedini, po zabeljenem radiču in po pozni pomladi. Cvet si, ki raste in v trenutku misli, da ne bo izpuljen, da ne bo iztrgan iz zemlje, da bodo vsi cvetovi ostali celi in da se ne bodo niti umazali. Dedka imaš še posebej rad. Zdi se ti, da je mehak in čuteč, da te ima rad. A ker se svet postavi, ko si ga zgradiš z besedami, niti ne veš kako lepo se imaš, ker ga ne moreš definirati. Ko pa sem se naučil besed, sem ta svet začel preraščati in ko sem se naučil z besedami graditi, sem ga prerasel. Bil je premajhen, a še vedno lep. Ko sem začel besede dojemati kot sredstvo opravičevanja, je bil to konec. Vendar se stvari v življenju ne odvijajo tako hitro, zato je potrebno najprej opisati čas, ko sem se besed šele učil. Babica je takrat še delala v svojem frizerskem salonu in se je z vlakom vozila v Celje. Vikend sem preživel pri njima, v ponedeljek pa sta me peljala v vrtec. Da sem moral zjutraj zapustiti toplino doma in vstati ob šestih, je bilo kot bi te iztrgali iz naročja in te vrgli v svet. Vstati je bilo nujno in vstal sem. Dedek in babica sta me oblekla, zavila v neke tople cunje in me posadila v avto, v rdeč clio, ki ga je imel dedek parkiranega na asfaltiranem dvorišču. Ščemenje, ki ga čutiš, ko te vržejo v svet iz topline zaprtosti, se čuti pri mednožju in ti nabija tresljaje proti trupu. Nekoliko zadušljiv vonj v avtu, ki asociira na sterilnost in v istem času na pršice, pa tisti pisk na radiu, po katerem voditelj sporoči, da je ura šest in dvanajst minut in čutiš po njem konstantno tresenje spodnje čeljusti, ker veš, da boš moral iti ven na mraz in med ljudi. V vrtcu se najprej družiš le s knjigami. Prvi prijatelj, ki si ga imel v vrtcu jeAljaž, ki je šel kasneje v šolo za otroke s posebnimi potrebami. Vsi so rekli, da so v nekoga zaljubljeni, zato si moral to reči tudi jaz, ker ti niso verjeli, da nimaš svoje vrtčevske sorodne duše. Ko sem rekel, da mi je všeč ena izmed deklic, so rekli, da je ta premlada in da bo, ko bom jaz že star, ona še vedno rosno mlada, tako da to ne bo šlo. Moj jezik se je počasi krepil. Spregovoril sem pozno, pa vendar zanesljivo, ker sem vedno čemel na oddelku s knjigami. Bil sem sam ob toplem radiatorju in listal sem knjigico, se zatapljal vanjo, se naslanjal na radiator, ki je bil tik ob oknu in je gledal na Vodni stolp. Knjiga mi je padla za radiator in imel sem prekratke roke, da bi jo pobral. Tako sem se potuhnil. Čez nekaj časa nas je vzgojiteljica zbrala pri radiatorju in vprašala kdo je vrgel knjigo za radiator. V prostoru je bila čista tišina. Potem je vprašala še enkrat. »Kdo je vrgel knjigo za radiator«? Spet se je oglasila zgolj tišina. In pri tem je tudi ostalo. Počasi sem pridobival prijatelje, a so bili večinoma v drugih skupinah, ker so njihove mame v službi delale druge izmene kot moja. Jedel sem juho in vzgojiteljica je rekla, da moramo pojesti vse, če ne ne dobimo sladice. Pojedel sem večino juhe, toda za zadnjo kapljico, ki je ostala, je bila žlica prevelika. Nagnil sem posodo, ki se je bleščala v srebrnem odsevu in poskušal zadnjo kapljo juhe zliti na žlico, a ni in ni šlo. Vdal sem se. Vzgojiteljici sem rekel, da ne morem pojesti do konca, ona pa je zahrulila nazaj: »Ja, pa saj si vse pojedel!« Zame je vse pomenilo vse in nisem razumel, da tista kaplja razvodenele juhe ni važna. Takrat mi je kapnilo.Vprašal sem jo ali lahko grem na wc in rekla je ne. Čakal sem nekaj minut, potem pa me je res stisnilo in šel sem jo vprašat ali lahko grem zdaj lulat, pa me je začudeno pogledala in rekla, da se je prej samo hecala. Najboljše v vrtcu so bile ribje palčke in paradižnikova juha. To je bil čas, ko smo z družino tudi potovali. Ko sem bil zadnje leto v vrtcu, smo šli v Grčijo. Prišel sem nazaj in nekomu razlagal, da sem stal v starodavni palači ob morju in res sem si predstavljal, da sem bil kot kakšen Tezej ali Herkul, četudi ju takrat še nisem poznal.Nekega dne smo se v vrtcu igrali z avtomobilčki. Oče je zamujal iz službe in zadnji sem ostal v skupini, pa sem avtomobilček, ki mi je bil všeč pospravil v žep. V parku pa se mi je razodela sramota v vsej svoji veličini in očetu sem priznal svoje dejanje in skupaj sva ga šla vrnit. To so na hitro skoraj vsi moji spomini iz zgodnjega otroštva. Seveda, bi jih lahko opisal še več, a ne bi imelo smisla.

***

V tistem času babice Stanke nisem videval. Tega nisem razumel. Mamina družina mi je bila vedno bolj tuja, nikoli videna, te ljudi sem vedno srečal le na kakšnem pogrebu. Dedek Štefan je umrl že davnega leta 1995, tako da ga nisem nikoli spoznal. Bil je iz kmečke družine, v kateri njegov oče ni pretirano skrbel za otroke. Tako je po smrti svoje mame, kot najstarejši sin, on prevzel odgovornost in postal glava družine, vsaj v gospodinjskih opravkih in skrbi za otroke. Hiša v kateri sta živela z babico ni stara kmečka hiša, pač pa iz sedemdesetih, takšna kot so jih gradili v tistem desetletju. Zanimiva je, predvsem vsekakor obstaja nadnaravno v kletnih prostorih, kjer je kurilnica. V družinski tradiciji obstaja zanimiva zgodba, ki se je pripetila malo pred njegovim pogrebom. Širša družina je molila v dnevnem prostoru in med obredom je na tla padla dedkova slika, ki je bila na polici postavljena varno in stabilno, na mestu iz katerega ne bi mogla pasti kar tako iz lepega. Morda je dedek mrtev in neviden metal stvari s polic. Babica Stanka se je priselila na podeželje iz Zagrada, majhnega, podeželskega dela Celja. Njena mama Angela je bila rojena 1913 v Prevaljah na Koroškem. Prababici Angeli je pri treh letih umrla mama, pri petih letih oče. Otroke so razselili po rejniških družinah. Tako so njeno starejšo sestro Rozino poslali v Zagreb, kjer je postala premožna klobučarka na Gornjem trgu. Poročena je bila z nekim grškim pilotom, ki je potem umrl dosti prej kakor ona. Potovala je z letali v daljne dežele, v Egipt in Indijo, s seboj pa je na marsikatero krajše potovanje vzela tudi mojo mamo. Življenjska pot prababice pa je bila veliko bolj trnova kot pot njene sestre.Njo so dali v rejo kapitanovi družini iz Reke, ki je takrat doživljala ene izmed svojih zgodovinsko najbolj burnih trenutkov. Reka pod D'Annunzievo zasedbo, kjer je trpelo vse prebivalstvo, predvsem pa so bili na udaru Slovani. Potem Reka kot svobodno pristanišče. In nazadnje italijanska zasedba. Vse to se je zgodilo v Reki v letih, ko je tam bivala prababica. Kapitan, ki jo je posvojil je bil večino leta po službeni dolžnosti odsoten. Njegova žena si je vmesnem času na dom vozila ljubimce, prababice pa ni preveč marala. Večkrat jo je natepla. Spominjam se zgodbe, ki jo je razlagala prababica Angela v svoji pozni starosti, ko je imela že skoraj sto let in je kljub temu še vedno rada prepevala italijanske popevke, ki se jih je verjetno spominjala iz Reke, o tem kako je nekega dne, ko je bila gospodarica odsotna, splezala na pult, iz omare vzela med in ga v vsej svoji lakoti slastno požirala, potem pa zgladila gladino s žlico, z namenom, da njeno grozodejstvo ne bi bilo odkrito. Na ustih pa ji je ostal med, zato jo je mačeha v besu natepla z železno palico in vsaj en udarec ji je padel tudi po glavi, ker se ji je brazgotina poznala še v pozni starosti. V takšnih razmerah je bilo težko živeti. Angela, ki je imela bujne dolge lase se je kot dvanajstletna deklica ostrigla in jih prodala kot so jih takrat prodajali za lasulje. Z denarjem, ki ga je dobila je sedla na javni prevoz in odpeljali so se proti italijansko-jugoslovanski meji. Baje, da so jo Italijani takoj spustili skozi mejni prehod, bolj nepopustljivi so bili na naši strani, kljub vsemu pa ji je na koncu uspelo priti v Kraljevino. V Celju so ji ljudje celo pomagali zbrati denar za karto, ki jo je izgubila oz. ji jo je kdo celo morda odtujil. Z jokom je takrat dosegla, da so se je ljudje usmilili. Ko pa je prišla v Prevalje, njihove hiše ni bilo več. Odnesel jo je hudournik. Nekaj časa je živela pri bratu, se zaposlila v tovarni v Prevaljah in se zaljubila v fanta, ki je bil prepovedan sadež. Bil je iz premožnejše družine in sta se morala drug drugemu odpovedati, Angela pa je seveda obdržala takrat še nerojenega otroka. Spori so nastajali tudi v bratovi hiši, verjetno zato ker njegovi ženi ni bilo po godu, da zraven njiju živi še kdo drug. Srečnejši časi so prišli, ko je prišel praded Stanko Tratnik, ključavničar iz Zagrada na delo na Koroško. Z Angelo sta se spoznala in prišla je živet iz Prevalj na Koroškem v Celje. Tudi Stanko je bil prvih nekaj let svojega življenja nezakonski otrok. Rojen je bil leta 1913 in preden sta se njegova starša poročila, je oče že moral na dolžnost služit cesarja v veliko vojno. Tako je bil Stanko od očeta priznan šele po njegovi vrnitvi iz vojske 1918. Angela in Stanko sta začela živeti skupaj. Z njima je živela Rozika, Angelina hči iz prvega zakona, Angela pa je tudi drugič zanosila. Potem je prišla nova vojna. Pradedka so aretirali Nemci, ga odpeljali v Maribor in ga hoteli ustreliti, pa je prišla za njim noseča Angela, ki je tekoče govorila nemško in ga rešila. Poslali so ga v delovno taborišče Flossenburg. Tam je bil nekaj let, dokler jih niso osvobodili Američani. Domov je prišel povsem shiran, z okrnelim, enkrat zmrznjenim ušesom. Pri njima, pri svojem dedku in babici, je prvih pet let svojega življenja, v zgodnjih sedemdesetih, preživela moja mama. Njen oče in njena mama sta namreč v Prožinski vasi gradila hišo. Mami se je zamerilo čisto vse, ko sta starša dokončno dogradila svojo dvonadstropnico in se je morala preseliti k njima. Navezana je bila na Zagrad in na dedka in babico in ju je dojemala kot starša. Prišla je v Prožinsko vas k ljudem, ki so jo v resnici zavrgli in jih je tako tudi dojemala.

***

Blešči se iz mojih oči, zdaj ko iz slabega dobro rojevam, zdaj ko se žgem v svojem ognju, zdaj ko sem sprejel črno gospo in jo povabil v hišo z namenom, da mi pove, kar mi ima za povedati. Ustaviti in pustiti, da me ogenj izmaliči, prežge, pomeni sprejeti svojo usodo. Bežati pred ognjem, prav tako pomeni, da jo sprejmeš. Obstajata samo dve vrsti usode. Prežgati se v vsem svojem in postati preoblikovan, izmaličen, le malo podoben otroku, ki je bil nekoč ti. Druga vrsta usode pa je tista, ki si jo ustvariš s svojimi akcijami in reakcijami, ki pomenijo bežanje od specifičnega. Ker je specifičen goreči in boleči ogenj, ki ti skuri kožo in te ga je strah. Zdaj vse bolj sprejemam prvo usodo. Skuril se bom v tem kar je mojega, ne bom si zlomil nog ob bežanju, tilnika ob spotikanju, ne bom si izpulil tkiva svojih las ob norosti potikanja povsod in nikjer. Tu bom, v svoji zatohli notranjosti, ki je edina moja, ki je edina vredna velikega kresa. Vedno znova in ponovno mi je bilo všeč potikanje. Vendar ni ničesar tam zunaj. To mi je prvi povedal Bukowski, pa ga najprej nisem razumel. Zdaj vem o čem je govoril. Poti je veliko in veliko jih je pravilnih, veliko jih je pravilnih in hkrati zapravljenih, nisem dovolj dober ocenjevalec, da bi znal povedati ali jih je kaj napačnih, a obstajata le dve vrsti poti. Obe sta enako boleči, a le ena te izstreli višje in še to dojemaš kot se da dojeti le numinozno; kot prehod, pasho, kot rojstvo, ki je lepa bolečina. Samo del moči, ki dobro vedno iz slabega rodi. Tudi jaz ne morem govoriti o svoji družini drugače. Res je, moral sem ji pobegniti in bi zdaj rad natvezil zgodbo o svojem uspehu, kako mi je pobeg uspel. Morda je res, da nisem bežal le od sebe in družine, vendar me je tisto od česar sem bežal vključevalo in če sem hotel pobegniti od tistega od česar sem hotel, sem moral pobegniti vsaj od dela sebe. Tako se vračam k pisanju. Več ljudi mi ga je že hotelo ukrasti in me vključiti v nekakšne šole pisanja. Pa sem se vrnil k njemu in sem tu, ne zaradi pisanja, ki je pisanje samo, golo preobračanje besed, zasukavanje atmosfer, ampak beseda ki je čisti plamen in zgodba, ki je popolni ogenj. Veliko življenj je zanimivejših, veliko je lepših in mnogo boljših, bolj krepostnih, bolj pohotnih in bolj svetih. Zato ne zapisujem svoje mladosti, ker bi mislil, da je bolj pomembna od mladosti kogarkoli drugega, ampak ker vsako življenje išče svoj namen. Namen mojega življenja je postati zgodba. Četudi je to moja izmišljotina, mnoge izmišljotine in iluzije so bile pomagači na poti do dejanskosti. Obrniti se k mladosti, jo predelati, jo pregnesti v besede, bo zame pomenilo zgoreti v lastnem ognju. In v tem bo nemalo travmatičnega. Zdaj se lahko vrnem k zgodbi. Dedku in babici v Prožinski vasi se je rodila druga hči. Petra je postala očetova ljubljenka. Če bi opisoval podrobneje, bi bila vse laž, ker sam tega nisem doživel. Tako je pač bilo. Leta 1995 je umrl dedek Štefan. Potem je nekje okoli 2004 babica Stana delala oporoko glede hiše in zemlje. Mami se je zdela porazdelitev dediščine med njo in med njeno sestro nepravična. Sestri je babica odmerila celo hišo, medtem ko je mami ostal zgolj nekakšen travnik na hribu. To jo je prizadelo. Ko pomislim na to hišo, pomislim na starodavnost. Vem namreč še za ene sanje iz otroštva, ki so se čudno zažrle vame in me pojedle. Morda gre za več sanj, toda zapisal jih bom, kakor bi šlo za ene same. Najprej gre za nekaj povezanega z babico in dedkom iz Malih Braslovč, s starimi starši po očetovi strani. Poleti smo obiskali enega izmed hribov v Savinjski dolini, zelo prepričan sem, da so bile to Golte. Gre za sliko, ki se premika in v enem ostaja mirna – veliko borovcev, žičnica, spredaj pa dedek, ki sem ga takrat imel za svojega zaščitnika. Nekdo mi pove, nisem razumel po kakšnih kriterijih, da je bor moje drevo. Ta del še niso sanje, čeprav sem dolgo mislil, da sem si to nekako namislil, zamešal sanje in resničnost in se v svoji otroški glavi prepričal, da je to res, pa so mi po dolgih letih, v zgodnjem najstništvu razkrili dejanskost dogodka. Sanje se začnejo s tem, ko sem to povezal s hišo drugih starih staršev v Prožinski vasi. Hiša je, če bi vprašali arhitekta ali gradbenika, ista kot vse, ki so jih na podeželju gradili v teh letih. Jaz pa sem v sanjah stal ob tistem z zidaki zidanem dimniku in zarisala se mi je lepota te stavbe. Zdela se je mogočna in domača in stara jablana, ki jo je baje zasadil že prapraded in snopi trave so mi izrisali obraz babice. Hiša stoji na posebnem mestu. V Voglajnskem gričevju, kjer je velik vpliv panonskih goric in valovitega, blagega vremena, ki ljudi navdaja z vinom in dobroto. A za hišo se že začenja drugačen, polhribovit svet in če greš mimo jablane, ki je zame opredelitev vseh jablan, gledaš proti Svetini. Panonsko gričevje in predalpsko hribovje se tam sklepata v čudovito celoto. Stal sem ob dimniku in zagledal babičin obraz. Spominjam se tudi kante za smeti, ki pa je v tistih sanjah pomenila nekaj lepega, česar se je vredno spominjati. V tistem pa se je prikazala podoba prababice Angele iz Prevalj, ki so jo vsi imenovali mama Ela, in pokazala mi je pot mimo jablane, mimo grabna, ki teče v gozdu med dvema gričema in se potem vzpenja naprej v višave, v hribe v katerih so listavci bolj mogočni in hladnejši in prišla sva na vrh, kjer je tekla ledena studenčnica. Ob hiši je bilo prijetno, domače in nostalgično, ko pa sem s prababico prišel do izvora med listavci in iglavci pa je bilo, ne kot da bi odkril lep izvor vode, pač pa kot da sem prišel do svojega domovanja, kjer imam sam svoj izvor.

Potem je tudi tista vrsta sanj, po katerih misliš, tudi ko se že zbudiš, da je tisto kar si sanjal res in še potem ko se zaveš, da ni, ne znaš določiti ali si kaj o tistem vedel že preden si to sanjal ali ne. Tako me je vedno zanimalo, kaj je v tistih kletnih vratih na Gledališkem trgu, ki jih nikoli nihče ne odpre. Ugotovil sem, da je tam skriven prehod do podstrešja. Čudno pa je, da ko sem šel noter prvič, je bilo drugače kot drugič. Enkrat sem se znašel na podstrešju, potem pa pri babici v Prožinski vasi, kjer je stala poleg hiše zlata cerkev, ki je morda spominjala na pravoslavno in znotraj nje je bil velik balon. Veliko zapletov se je še zgodilo, kot bi lezel iz kletke v kletko, a na koncu sem ven prilezel v kuhinjski omari pod pultom na Gledališkem trgu. Vso to zapletenost in vračanje k babičini hiši v Prožinski vasi menda začenjam razumevati šele med tem pisanjem, pa še to se mi razjasnjuje v zelo majhni meri.V tisti oporoki, razdelitvi zemlje, je babica namenila moji mami veliko manjši del zemlje kot njeni sestri. To je mamo potrdilo v prepričanju, da sta jo oče in mama, ko sta jo dala kot malo k starim staršem, res zavrgla. Da ni bila vredna nič več kot kakšna dekla pri kmečki hiši in da je odrezana od tega dela družine, ki ga ni nikoli zares vzljubila, zavreči pa ga tudi ni mogla. Poletja in počitnice sem kot otrok preživljal pri drugih starih starših, pri babici Eriki in dedku Ernestu. Tam sem bil, rad sem ju imel v zlatem raju zaprt, a manjkal mi je drug del sestavljanke. Nisem in nisem mogel razumeti zakaj toliko časa nisem videl babice Stanke. Babici Eriki sem povedal, da pogrešam drugo babico, da že dolgo nisem videl Rona in dvorišče ob hlevu in klasje, vse me je navdajalo z občutkom nostalgije, ki sem ga tako zgodaj prvič začutil. Še dandanes, ko si vse razjasnjujem, se mi zdi v tistihiši nostalgično. Babica Erika me je vprašala, ali nje nimam rad, pa sem ji povedal, da jo imam, ampak da že dolgo nisem obiskal babice Stane. Res mi ni jasno, zakaj šele po tolikšnem času dojemam, da sem na tisto hišo in tisti kos zemlje navezan ravno zato, ker ga v ranem otroštvu nisem videl dolge mesece, po sporu pa ni bilo nikoli več nič isto.

Babica Stana je trdila, da je dala večji kos zemlje in hišo pisati v last Petri, ker bo ona tista, ki bo ostala doma. Tako bo najbolj logično. Tista zemlja se mi je potem vsadila in nisem se je hotel znebiti. Kot veže odsotnost ženske meniha k čaščenju idealne ženske device Marije, je meni odtujenost od hiše, zemlje in babice za nekaj mesecev ali leto (kaj vem) povzročila željo po ponovnem srečanju s hišo in babico. Konkretno povedano, pogrešal sem babico in pogrešal sem hišo. Petra je dobila vse, česar jaz nisem, si je mislila mama. Ona je tista, ki ni bila odvržena, kakor zadnja smet, nje nista vzgajala babica in dedek pač pa oče in mati. Sama je izgubila otroštvo, ko je morala paziti njo in bila kriva za vse njene napake. Ona je bila očetova ljubljenka, ki ji je oče vsak dan deval denar, medtem ko je morala sama prositi zanj in ji ga ni dal niti takrat. Mama se je upirala na vse načine. Zrasla je v upornika. Nenehno si je z bojem želela priboriti pravice pri očetu in pravico nasploh. Pravica se je skristalizirala v njeno nujo in njen motiv boja, in v istem času je življenje postajalo čisti boj, ko pa se to dogaja leto za letom, je povsem normalno, da boj in življenje začneš enačiti in ne ločiš enega od drugega.