Novoveški subjekt

20. 5. 2024

Po petih letih se je v meni zbudila pesniškost. Iz dolgega, lenobnega spanca, ki se je vlekel skozi čas kot marogasta preproga v marmornatih grajskih hodnikih, sta jo zbudila moj nenadno sprožen napad in zavrnitev.

Spet bo izpod mojih rok vrel vrelec besed, ki bo neustavljiv in brbotanje iz časov podrejenosti klopem, logaritmom in lažnim avtoritetam se bo vrnila. Izogibal sem se tej podrejenosti in utrpevanju, kot da bi povzročala samo trpljenje. Intencionalnost brez pathosa, naravnanost človeka v svet brez pritiska, povzroči brezciljnost. Podrejenost ali brezciljnost? Prehajanje med obojim tako, da ko te eno izčrpa, odideš k drugemu in obratno?

Dovolj mi je tega prehajanja! Postavil se bom kot Descartesov novoveški subjekt direktno pod Boga in mu nalahno rekel: Tudi jaz imam svojo voljo! Bog bo pritisnil s kazalcem na moja ramena in jaz bom mesnatost svojih ramen zasadil v njegovo zanohtnico. In upam, da ga bo vsaj nalahno zabolelo!