O jednoj mladosti 1

5. 7. 2024

Moja osnovnošolska leta zaznamujeta spregledanost in nezmožnost vključitve v sistem, ki sta v meni povzročila odpor do vseh institucij. Zgodilo se je nekje v tretjem razredu, ko sem prvič občutil potisk iz centra na rob in tako sem potem pristal v skupini marginalcev, ki so jo sestavljali vsi, ki o ničemer ne odločajo. Ta pohod v napačno smer se je potem vlekel do sredine srednje šole, ko se mi je prvič uspelo dokazati s poezijo. Tu vstopi samodokazovanje. Nekateri živijo brez njega, so v odnosu samim sabo, zliti s seboj v neposrednost, eno z lastno eksistenco. Drugi potrebujejo publiko in se stalno opazujejo. Splet okoliščin in karakter sta me uvrstila v drugo skupino.

Tako sem z odporom in hkrati s pasivnostjo čakal na čas, ko bom lahko zapustil ta prostor, ki se mi je zdel kot kletka v katero sem priklenjen in kamor so me privezale institucije, vloga v družini, neprilagodljivost, trmoglavost, ljubezen do večnosti in strah pred spremembami. Bila je pomlad 2018, bil sem v četrtem letniku, obnašal sem se, kot da bi mi bilo vseeno za vse, kljub temu, da mi ni bilo vseeno za nič in bil sem del šolske gledališke skupine. Igrali smo Salomo in po predstavi smo šli v MCC na pijačo. Pijače je bilo vedno več, ljudi pa vse manj, ker je bil torek, sredi tedna, so vsi odšli domov. Na koncu smo ostali samo še trije: jaz, Breznikar in Zaveršnik. Nam ni bilo do odhoda. Zaveršnik je bil že konec srednje šole in je bil tisto leto doma, jaz sem zadnje mesece pred maturo hodil v šolo le za kakšno uro ali dve na dan (toliko, da sem se pač pojavil), Breznikar pa si je očitno vzel čas. Od zaključka predstave je ostal narezek in postregli smo si. Večer je bil ravno pravšnji in že od začetka je nekaj obetal, kljub temu, da ni nihče pričakoval kakršnegakoli drugačnega razpleta od prihoda domov in spanja v domači postelji. Preden so se vsi pobrali smo sedeli v krogu in spoznal sem Breznikarjevo punco, ki je trdila, da ji je ime Lara Acman, jaz pa sem jo v svoji (ne)duhovitosti klical Jaka Racman. Tu so bile še Tina, Zala in neki obrazi, od katerih so ostale le še razpršene silhuete. V mojem izkustvu so se povsem (a ne čisto) približali niču in čisti pozabi, izginevanju. Spomin res deluje kot stroj, ki vse naredi v skladu s trenutnimi potrebami. Kolikokrat se je namreč že zgodilo, da se je spomin na dogodek sčasoma popolnoma spremenil, glede na stanje in točko iz katere zremo nanj. Tako teh obrazov zame ni več in so samo še obrisi v atmosferi, ki sem si jo napol zapomnil in napol izmislil. Tudi spomin je očitno tak, da si ga vedno napol izmislimo.

Ko so vsi odšli se je kar od nikoder prikazal nek narkoman. Ker sem pozabil njegovo ime, ga bom imenoval Niko. Morda je bil res Niko. Naneslo je, da je nekdo načel pogovor z njim in Niko je prisedel. Jedel je z nami in pili smo, govoril je o svojih dogodivščinah pod mostom in kaj je počel pri trinajstih. Imel je okrogel obraz in belo mastno majico. Zaveršnik se je odločil, da bo šel plesat na sredino Aškerčeve in to je tudi storil. Nisem več povsem prepričan, a mislim, da sva mu tudi midva z Breznikarjem sledila. Ples na ulici sredi noči je posebna zadeva. Pripravi te namreč na večer, te razpusti in pred tabo postavi pričakovanje, da to ni največ, kar se bo tisti večer zgodilo.

Tako se je vlekel večer, MCC se je počasi zapiral, zato smo morali poiskati nov lokal. Obredli smo Kubo, Špital za prjatle, TKU, torej vse pomembnejše zadeve v mestu, a so sredi tedna vse že zapirale svoja vrata. In potem se je nekomu utrnila genialna zamisel. Ne vem od kje se je vzela, jo je morda Nikotu v usta položil Bog, toda glasila se je nekako takole: »Gremo pogledat v Crystal!«. To je bil svoje čase zloglasni celjski nočni klub, ki je doživel več racij s strani policije, dokler ga niso nekje med korono dokončno zaprli. Čez Stanetovo, Zvezdo in Glavni trg smo se v naglici in zmešnjavi naših misli napotili na desno do Gosposke, in tam bolj proti koncu te res dolge in v nedogled vijoče se ulice, naleteli na uokvirjen napis in s slikami polepljena in prekrita okna. Vstopili smo in pri vratih so nas pregledali, nas v napol v šali in v napol posmehljivem tonu vprašali, če smo polnoletni in nas spustili naprej. Po stopnicah smo se spustili v temno, nizko, z rdečimi lučmi razsvetljeno sobo, v kateri je na desni stal šank, za katerim sta stala dva v črno oblečena natakarja, na desni pa so za enim omizjem sedele tri striptizete. Niko je s svojim nespretnim govorom želel navezati stik in se začel pogovarjati z eno iz med njih in ko mu je bilo dovolj govora, se je je začel dotikati, ona pa ga je odrinila stran in mu predstavila cenik. Občutek je bil hkrati bizaren in hkrati osvobajajoč, ko si pomislil, da si se nekaj tednov pred maturo, kraljico togosti in institucionalnosti, znašel v tem prostoru. Nikota je bilo potrebno stalno brzdati, da ne bi storil kakšne bedarije in zato smo se odpravili v gornje prostore, kjer se nahajajo sobe za goste in kadilnica. Usedli smo se v tisto kadilnico, si prižgali vsak svojo cigareto, Niko je iz sosednje mize ukradel šampanjc, ki je ostal od gospe noči in njene stranke. Blebetali smo, govorili nekaj v prazno in Breznikarja je kar naenkrat prijelo na wc. Ko se je čez nekaj minut vrnil je bil v šoku. Zraven njega je stal varnostnik in ga držal za nadlaht. Izkazalo se je, da je, medtem ko je opravljal svojo dolžnost na stranišču, na nek čuden način uspel razbiti drag lestenec. Ne vem ali je stegnil roko, v zrak zalučal telefon ali z vso močjo zamahnil v tisto steklo, toda varnostnik je pripeljal lastnika in lastnik je od Breznikarja zahteval, da mu za lestenec plača. Ker pri sebi ni imel denarja (ni gotovo, da je sploh imel toliko denarja), mu je bil prisiljen izročiti osebno, za katero mu je lastnik zatrdil, da jo bo dobil nazaj, ko bo dobil denar.

Nekoliko prestrašeni, a kljub temu še vedno polni življenjske navdušenosti smo zapustili Crystal in Gosposko. Na koncu smo pristali na 24ki. Niko je bil končno med svojimi. Ker se v Celju vsi lokali zaprejo okoli enih ponoči, med tednom pa že ob enajstih ali dvanajstih, vsi pijančki pristanejo na štiriindvajsetki. Tako smo mi pristali z njimi. Pred tem smo šli še po narezek v avto, ga nekaj pojedli in kmalu je bila ura pet ali pol šest zjutraj. Zaveršnik je imel avto parkiran pred GCC-jem, Gimnazijo Celje – Center, ki sem jo takrat obiskoval. Kljub temu, da sem živel dvesto metrov stran, smo se jaz, Breznikar in Zaveršnik zleknili v avto, Niko pa je odšel svojo pot, odživet svoje življenje naprej. Ona dva sta spala na sprednjih sedežih, jaz pa sem se po dolgem zleknil zadaj in obraz prislonil k šipi. Okoli sedmih so se okoli nas začele zgrinjati množice, ki so v nas upirjale oči. Tu pa tam smo se jih zavedli, potem pa smo spali naprej. Horde dijakov in manjše skupine profesorjev so nenehno obkrožale naš avto. Ko sem se zbudil, jih ni bilo več, ker se je pouk že začel. Kar iz avta sem se namenil v mesto, seveda ne k pouku, ki se mi je takrat zdel le še nepomembna potrata časa.

Potem me je klical sošolec, da me je iskala razredničarka, a da me ni bilo pri pouku. Razredničarka je klicala mamo, ki je potem zagnala celo paranojo in sem potem moral iti na razgovor k razredničarki, ki me je kar tako iz nič obtožila, da se tako maščujem mami, ker sta se moja starša takrat ločevala. Bolj kot sem ji zatrjeval, da to ni res in da sem hotel le lepo preživeti noč, manj mi je verjela. Mama mi je potem zagrozila, da ne bom šel v Benetke s Hudejem in njegovimi kolegi. Iz miši so naredili slona. Človek hodi več let redno spat ob isti uri, ko pa si enkrat zaželi malo užitka, mu nevoščljivci tega ne privoščijo. Takrat sem si rekel, da bo od tega trenutka večina mojih noči takih. In v veliki meri sem se držal izrečenega.