O jednoj mladosti 2

19. 11. 2024

Tedni pred maturo so se vlekli. Nisem vedel kaj bi sam s sabo, hkrati sem se počutil obremenjenega z vsem, hkrati pa sem imel občutek, da stopam proti osvoboditvi. Treba se je bilo učiti in se soočiti s slovenščino, angleščino, zgodovino, umetnostno zgodovino in zloglasno matematiko. Rednega pouka matematike takrat nisem obiskoval že 2 meseca. Razlog je bil nekoliko čuden: po popravcu konec tretjega letnika sem se v četrtem letniku začel zelo truditi in pri matematiki dobivati same štirke. Profesorica me je kar naprej hvalila kaj vse zmorem, samo če se potrudim. Potem je prišlo drugo polletje in fasal sem eno dvojko in takrat me je začela spet zajebavat, jaz pa sem si v letnerjevski maniri rekel: »Tega si ne pustim!« in k pouku matematike me iz trme in užaljenosti ni bilo skoraj do konca leta. Ko zdaj za nazaj ocenjujem, menim, da sem ravnal prav. Ne bi bilo prav, da bi se skušal prilagoditi okolju, kjer te stalno nekdo maltretira in ti pred nos meče vsako majhno nepravilnost. Morda bi kdo prilagoditvi na takšne razmere rekel vrlina, jaz pa bi to poimenoval mazohizem.

V tem obdobju se je dogajalo veliko stvari. Z mamo sva se iz Gledališkega trga preselila na Čopovo, jaz sem se začel družiti z Mikulićem, hedonističnim profesorjem in opernim pevcem, s svojo pesmijo o Platonu sem bil nominiran za nagrado Mala Veronika, doživljal notranje boje, bolj malo povedal in večino zadržal zase. Tako je prišla tudi matura. Slovenščino in angleščino sem nekako zdelal, pri umetnostni zgodovini sem pozabil oddati seminarsko, kar mi je prepolovilo število točk, pri zgodovini sem brez kakršnekoli predpriprave naravnost briljiral, potem pa je na vrsto prišla matematika. Dan pred pisnim delom, sva se šla s sošolcem pripravljat k meni domov. Seveda se potem nisva pripravljala. Sošolec je govoril, da ne bo naredil mature, jaz sem govoril isto. On je lagal, jaz pa sem govoril resnico. Namesto da bi reševal maturitetno polo sem nanjo nekaj narisal in napisal prikupno pesmico.

Na podelitev mature seveda nisem prišel. Bilo bi neumno priti na podelitev mature, glede na to, da je nisem opravil. Sošolec me je, s svojo (sicer spontano) izjavo, pri razredničarki potunkal v drek, a bilo je vseeno, saj je bilo konec vsega. Ko je namreč vprašala kako sem jaz, so bili ostali tiho, ta sošolec pa je dejal, da sem v redu, ampak da sem prevečkrat pijan. Spet je to kot po kaki vohunski poti prišlo do moje mame.

Po tistem sem začel z intenzivnimi pripravami na maturo. Nace me je inštuiral. Ostalega se od tega poletja skorajda ne spomnim: vem, da sem šel enkrat na morje s fotrom, vem, da sem bil na Pivu in cvetju, da sem potem šel z Zaveršnikom in še dvema tipoma na Lošinj iz katerega sva z Zaveršnikom zaradi izrednih okoliščin predčasno zbežala in avgust je bil tu. Za rojstni dan sem imel podelitev Veronikine nagrade na Starem gradu, se je udeležil, prebral pesem, prejel nagrado, potem pa šel spat, ker sem imel naslednji dan ob osmih zjutraj maturo. Spanec sicer ni bil kdo ve kako dober, ker me je ob dveh ponoči klical znanec, ki je trdil, da je izgubil kolege in ker je bil nekje s Kozjanskega, ni mogel nikjer prespati, zato je seveda potem prišel do mene. Maturo sem kljub nenaspanosti opravil, se zasmejal v brk, pokazal sredinec gimnaziji in odletel sem v svet.

V tistem času smo imeli še celjski pesniški festival in spominjam se, da smo po Sloveniji vozili neke Srbe, Makedonko, Italijana in Američana. Potem je prišel tisti čas konec avgusta, ki že nakazuje spremembe. Nekoliko se ohladi in vsi se damo iz kratkih hlač v dolge in postanemo nekoliko bolj resnobni. Z vremenom je prišla tudi priporočena pošta. Ker sem se v drugem roku vpisoval na faks, sem ravno takrat pričakoval pošto v kateri bo pisalo, da sem sprejet. Pričakoval sem, da bom sprejet, ker niti na filozofiji, niti na zgodovini ni bilo omejitev. In enkrat ko sem odklepal kaslc, je bil v njem listek. Šel sem na pošto in bila je kuverta z žigom Univerze v Ljubljani. Takoj ko sem jo dobil v roke, sem raztrgal ovitek in razgrnil zložen list. Gledal sem kje piše ali sem sprejet ali ne in ker sem nevešč v birokraciji, sem to iskal nekaj časa, potem pa se mi je pred očmi zarisala prva izbira : Filozofija – Zgodovina, dvopredmetna smer, zraven pa je pisalo: sprejet. Bil sem prežet z zanosom, pokal sem po šivih, se medil od veselja. Skakal sem domov in mami pokazal dokument. Mama ga je pogledala in zazrl sem se vanjo in ji rekel: »Sprejet sem!« Mama je bila presrečna in rekla, da bova na to nazdravila. Iz hladilnika je potegnila vino, ki je komaj čakalo, da ga kdo pograbi in izpije na dušek. Vzela je dva podolgovata kozarca s peclji, vanju natočila vino in ko sva nazdravila je rekla: »Na tvoj uspeh!«. Potem si je šla v kopalnico prati lase. Jaz sem ostal v kuhinji, se po njej sprehajal in ker nisem imel drugega dela, sem list pograbil še enkrat in ga ponovno začel brati. Ko sem premeril tisti tako opevani »sprejet«, sem poleg »Filozofija – Zgodovina, dvopredmetna smer« opazil še nek dodaten pripis. Zraven je pisalo »Izredno«. Kri mi je zaledenela. Obraz je postal še bolj rdeč kot je po navadi. Za trenutek sem pozabil dihati. Pri vpisu sem očitno namesto za redno izbral izredno smer, za katero bi moral plačati 3000 evrov. Šele druga izbira je bila redna, a ker sem bil sprejet na prvo, se na drugo nisem mogel vpisati. Pokazal sem mami, ki ji je kri zaledenela še bolj kot meni, klical sem očeta, ki je nekako miril situacijo. Iz navdušenja se je vse spet naenkrat spreobrnilo v agonijo in anksioznost.

Skušal sem nekako rešiti situacijo. Klical sem ravnatelja, če bi imel slučajno kake veze na univerzi in bi mi lahko pomagal, toda trdil je, da nima najboljših odnosov s trenutnim dekanom ali rektorjem (ne spoznam se na te nazive) in da je birokratski postopek že stekel in da ga je težko ustaviti. Baje, da je kasneje izjavil: »Kaj ga pere temu Letnerju!«. Potem sem skušal reševati zadevo preko nekega profesorja iz filofaksa, ki sem ga spoznal na slam poeziji, a mi ni ničesar odgovoril. Edina rešitev, ki je še ostala, je bila, da grem direkt na univerzo. Ker je imel Mikulić ravno takrat z glasbeno nekaj v Ljubljani, sva z mamo sedla v njegov avto in odpeljali smo se proti prestolnici. Na univerzi sva si na vse kriplje prizadevala zadevo rešiti. Birokrati so bili izjemno prijazni, vendar so vsi na en glas trdili: »Ko birokratski postopek steče, se ga ne da več ustaviti!«.

Tako sem se (ne)prostovoljno odločil, da bom tisto leto doma. Bil sem nekoliko v šoku, vendar povsem sprijaznjen s situacijo. Iz hrbta sem odvrgel težo ritma, ki so ga trinajst let narekovale institucije in glavna med njimi: šola. Naj gredo naprej, sem si rekel, jaz pa bom poiskal svoj ritem. In tako sem tisto leto ostal v Celju.