O jednoj mladosti 3

5. 7. 2024

In tako je mimo stekel september. Vsem sem že razložil, da bom pavziral in klatil sem se po mestnih ulicah in skušal zaužiti svobodo. To je torej ta zadeva po kateri sem hrepenel od svojega šestega leta. Šel sem se napit k Mikuliću, šel sem obhajat lokale z Zaveršnikom, potem se je kar od nikoder vzela Iza, s katero sva tu in tam skupaj preživljala popoldneve. Ostalega ni bilo za početi. Povprečen dan je potekal nekako takole: zvečer smo bili v Kubi, okoli dveh prišli domov, pri meni prespali, šli zjutraj na kavo, enkrat smo si naročili burger Šentjurčan, ki je vseboval pleskavico, sir, jajce, pohan sir in zelenjavo, in ko smo požrli to, smo po dobrih dveh urah šli še v Kitajca. Potem smo šli tupatam v kino ali na kako predstavo. Dnevi so postajali isti in vse hladnejši. Tu je bil dan depresije, 1. november, ko moraš z družino obhoditi grobove vseh prednikov, kolikor jih pač spomin lahko prenese.

Takrat je oče prišel na dan s ponudbo. Sodelavčeva žena je delala na Telemachu v City Centru, kjer so ravno takrat iskali nekoga, ki bi ga zaposlili. Šel sem na razgovor. Zjutraj sem v novembrski megli sedel v lokalu pred cityjem in skušal miriti živčnost. Bilo mi je nekoliko neprijetno. Nekaj minut pred napovedano uro sem vstal iz gostilniškega stola in se napotil proti Telemachovi poslovalnici. Nikakor si nisem mogel zamisliti, da bi delal tam. Kako naj stranki karkoli povem o telefonu ali kakršnikoli podobni napravi, če jo znam komajda prižgati. In da bi se znašel med ponudbami paketov? In podobnimi zadevami? Takoj ko sem zagledal poslovalnico in si zamislil sebe v njej, me je tako odvrnila, da sem upal, da ne bom sprejet na ta šiht. Enega izmed zaposlenih sem vprašal, kje se lahko javim za razgovor, s prstom je pomolil v eno smer in napotil sem se tja. Sedel sem na stol in čakal, da iz zastekljene sobe pride prva intervjuvanka. V sobi so me potem (prijazno) zasliševali, jaz sem odgovarjal in to je bilo to. Čutil sem se tako drugačnega od tistega okolja, da se v nobenem kontekstu ne bi mogel prilagoditi v njem. Čez nekaj dni mi je oče povedal, da so sporočili, da na šiht nisem sprejet, da pa sem pustil pozitiven vtis.

Potem je čez nekaj dni prišla nova ponudba. Mislim, da sem očeta vprašal, če mi lahko zrihta delo v skladišču v Intereuropi, ki je zraven Finančne uprave, kjer je zaposlen. Na moje začudenje so rekli naj pridem na razgovor. Ob pol sedmih sva z očetom sedla v avto in se skupaj peljala na šiht. Parkirala sva, oče je šel v svoj del zgradbe, jaz pa v sosednji vhod in prišel do vrat, kjer naj bi razgovor potekal. Čakal sem pred vrati. Pohištvo je bilo socialistično, omare so bile socialistične, stene so zaudarjale po socializmu. Nato sem vstopil. Razgovora sploh ni bilo. Tip v pisarni mi je začel kar razlagati, kaj bom počel, kako bom opravljal varnost pri delu, na možnost mi je dal par številk bandur, ki sem jih potem tam pomeril in izbral svojo. Torej – služba je že bila moja!

Ko mi je razlagal, me je neprenehoma gledal v oči, zato se mi je zdelo, da se gre igro kdo bo dlje zdržal, a sem kmalu popustil in umaknil pogled. Čez dolgo asfaltirano dvorišče me je odpeljal do skladišča. Tam me je predstavil šefu in mi pomignil; »Šef, Jože!« in pokazal nanj. Šef me je nato dodelil enemu izmed delavcev za uvajanje. Zraven petintridesetletnika z dolgo oranžno kozjo bradico, sem se vozil na viličarju, med vrstami, kjer so bile zloženi artikli iz trgovine: pralni praški, čokolade, vijaki, detergenti, sesalci, pripomočki za brušenje tal, zobne ščetke, kisle kumarice, ajvar, salotejpi, kolaž papir, zavijalni listi, pralni stroji, manjše omare. Prejela sva številko kaj je treba naložit in jo, če je bila težja, zahaklala kar s sprednjim delom viličarja, manjše stvari pa sva naložila na to reč ali zadaj. Vse sem opazoval in si mislil: »O tem bi lahko nekoč nekaj napisal!«. Tako je potekalo do malice. Med malico smo sedli spredaj in zgledalo je kot da tam nihče ne mara nikogar. Edino Bosanka, za katero sem pozabil kako ji je ime, je pomirjeno sedela in kadila čik in nekdo je rekel: »Že štirideset let dela tu, pa se nihče ne spomni, da je kdaj ne bi bilo na šihtu!«

Po nekaj dneh uvajanja so mi rekli, da me bodo poslali delat izpit za viličarja. Skoraj so mi že dodelili mojega. Začel sem voziti, a nisem vedel, da moram na ovinku pogledati nazaj in skoraj sem se zaletel. Eden izmed delavcev, neki Pohorc, ki so ga klicali Medo, je na svojem viličarju zaspal. Kaj češ, malo pavze ne škodi! Na paleto zadaj viličarja sem naložil gajbo kislih kumarc in še par drugih reči. Zapeljal sem v ovinek, a ker nisem pogledal nazaj, sem se zadnjim delom zaletel v vrsto levo od mene in vse kisle kumarice, so razbite obležale tleh. Na srečo tam ni bilo nikogar, ki bi to videl, razen starega Medota na viličarju, ki pa je itak spal. Kisle kumarice sem nato potisnil v kot in se odpeljal naprej kot da se ni nič zgodilo. Sodelavci so kasneje našli kumarice in se spraševali kdo jih je razbil. Očitno so slutili, da sem bil jaz, ker me potem niso poslali na izpit za viličarja in so me že po kakšnem dnevu ali dveh premestili.

Šef me je zjutraj peljal ven, na mraz. Tam je sta stala dva velika kontejnejrja, oba odprta in znotraj njiju je bil nekakšen stroj za mletje. To sta bili reciklažni napravi. Tovornjaki so parkarat na dan pripeljali vreče polne porabljene embalaže. Te vreče je bilo treba zvleči iz tovornjaka in jih potem raztrgati in jih zmetati v reciklažno napravo. Po navadi sem jih obdelal pol, ko je tovornjak že pripeljal novo rundo, včasih pa tudi po cel dan ni bilo več kot runda ali dve. Takrat sem sedel in opazoval teharsko cerkev, ki je bila direktno pred mano in razmišljal sem kaj me še čaka in kako naprej. Čeprav je bilo delo naporno, je bilo hkrati katarzično, saj si imel obilo prostora za premislek. Večino časa sem bil sam, le včasih se je na viličarju pripeljal sodelavec, ki je zgledal kot velik hrust in njegove pohorščine nisem skoraj nič razumel, zato nisva veliko govorila.A večino časa sem bil v zaostanku in ker sem bil počasen me šef in sodelavci niso preveč marali. »Ko jih jebe, sem si mislil, šef se mi ni niti predstavil, niti mi ni dal kakršnihkoli napotkov, nič mu nisem dolžan«. Itak sem si vse nekako zracionaliziral, da delam za svetovni kapital in da mu nočem dodajati še več profita, zato naj se ne trudim preveč. Dvomim, da bi imel toliko jajc, če bi bil to moj reden šiht za več let. Tako sem si tudi na šihtu našel svoj plac in svoj svet.

Po mesecu ali dveh so pripeljali novega sodelavca, ki so mu enkrat ali dvakrat na teden dali nalogo, da zraven mene reciklira. Bil je nekoliko antipatičen model, ki je stalno razlagal, da gre vsak dan po šihtu do neke poročene ženske, s katero potem seksa, še več pa je razlagal o njenem triletnem sinu, za katerega je menil, da je najlepši otrok, ki ga je kadarkoli videl. Nekajkrat so naju skupaj poslali v izjemno hladno sobo, ki so jo vsi imenovali ledenica, zlagat gajbice. Zelene gajbe, ki so v trgovinah služile za sadje in zelenjavo, je bilo treba zložiti, da so iz njih nastale ravne plošče in jih potem polagati na lesene palete eno na drugo. Gajbice so potem nekam odpeljali. Ta sodelavec se je skregal z drugim sodelavcem. Majhen, rahitičen tip se je v ledenici prehladil in ga ni bilo v službo kak mesec. Šefov namestnik me je stalno nadiral zakaj odhajam iz službe predčasno. Jaz sem mu razlagal, da ne odhajam predčasno, ampak da oni ostajajo dlje.

Tako je minilo novo leto, minil je januar, vlekel se je že februar. Doma sem prebiral Huxleya, Knuta Hamsuna, Zupana. Večkrat sem začel manjkati v službi. Tega sem bil namreč navajen zaradi špricanja v srednji šoli. S hrustom, prvim sodelavcem iz reciklaže sva imela čuden odnos- Začel mi je najedati: »Nisi dovolj močen, da bi dvignil to zadevo iz tovornjaka?« »Nisem!«, sem mu odgovoril.

S slam poezijo smo imeli neko soboto nastop v Špitalu za prjatle. Po nastopu smo se napili, ker sme bil eden izmed redkih Celjanov, se je par ljudi najavilo, da bi spali pri meni in Klavdija nas je peljala domov. V lastnem nezavednju sem ji pobruhal avto in odprl vrata tako, da so se zlomila, kar sem izvedel šele dan pozneje. Vem samo, da sem se zbudil med nekim tipom in punco, za katera se sploh nisem spominjal, da sta bila prejšnji dan tam. Potem sem imel mačka in več dni zaporedoma ostal doma. Šef me je tisti torek neprenehoma klical, a se mu nisem javil. Nisem se več pojavil na šihtu. Banduro in čevlje s kapico sem obdržal za spomin.