O jednoj mladosti 4

19. 11. 2024

Preden sem dokončno končal s šihtom (mislim, da je bilo za Valentinovo), sem ob popoldnevih zahajal v knjižnico in v Miško Knjižko. Tam sem posedal in po delavskem dopoldnevu izkušal malomeščanske popoldneve ob savinjskem nabrežju. Sedel sem, gledal, večkrat bral knjigo in se zlil z okolico. Včasih je prišla tudi Iza, ki je živela zraven knjižnice. Tako je potekal malodane vsak dan.

Skupaj smo preživeli novo leto, pri meni smo se dobili z Izo, Zlatkom, Zaveršnikom in Klavdijo, odšli v mesto in na koncu pristali pri Zlatku. Zlatko nam je ob treh zjutraj postregel s sarmami in ko so sarme že vrele, je na vratih pozvonilo in bili sta Zlatkova mama in njena kolegica. Mi smo takrat že navalili na sarme in Zlatkova mama je Izo z rahlim sarajevskim naglasom, a v slovenščini vprašala: »Čigava si pa ti?«, Iza pa se je v svoji pijanosti zmedla in odgovorila: »Pa ne znam!«. Ker je bil Zlatko po navadi večni samotar, je bila njegova mama zelo zadovoljna, da smo na obisku in rekla, da lahko prespimo, Zlatko pa je odvrnil: »Ne, ne, saj bojo šli domov!« in nas pospremil do vrat. Tako smo potem tisto noč prespali pri meni.

Takrat sem imel rutino in relativno urejen urnik. Ko pa sem prenehal s službo, se je ves ta ritem sprevrgel v kaos. Hotel sem si vzeti štirinajst dni za pisanje in imel namen, da bi si potem začel iskati novo službo, a potem nisem niti pisal, niti iskal nove službe. Bil sem brez namena in brez trenutnega cilja. Dogodki so se pojavljali brez specifičnega smisla: npr. s Hudejem sva dolgo v noč obtičala v Zlati jami, potem pa je šel Hudej ob dveh ponoči zvoniti Zlatku. Čez okno se je vsa zmedena spet nagnila Zlatkova mama, Hudej pa je vprašal ali je Zlatko doma in povedal, da sva prišla na obisk. Zlatkova mama je v zmedi pripomnila, da je ura dve zjutraj. Nato jo je Hudej prosil za dve cigareti, ki mu jih je potem vrgla skozi okno in šla sva jih skadit na bližnjo klopco. Za razliko od Zaveršnika, ki je bil glasbenik, se je pogovor s Hudejem vedno zapletel v smer primerov iz svetovne književnosti ali filozofskih sistemov.

Takrat smo se začeli družiti tudi z Rokom, ki se je nenadno preselil v Celje in je živel že skorajda povsod. Bil je iz Sežane, srednjo delal v Ljubljani, faks v Slovenj Gradcu, potem pa je prišel v Celje. Segal je globoko v višino, imel dolge lase in ni porabljal veliko energije, stalno pa je kadil vejp.

Ta dekadenca in brezciljnost se je nekako vlekla do začetka poletja in dosegla svoj vrh na Pivu in cvetju, kjer sem si naredil par (zanimivih) bruk, o katerih morda ne bi pisal. Spet se je začelo vse malo bolj postavljati v red, ko mi je sredi junija pisal Žiga Medvešek: v Kubi so iskali nekoga, ki bi bil pripravljen kelnariti (preferenca je bila celo, da nimaš izkušenj), hkrati pa bi skupaj z ostalimi zaposlenimi organizirali kulturne večere. Šef je namreč želel poleg Velike razživeti tudi Malo Kubo, ki je po navadi obratovala samo dopoldne, ob večerih pa so ljudje tja redko zahajali. Poleg mene je tako ponudbo dobila še Neli.

S šefom sem se zmenil, da pridem ob 11ih do Velike Kube. Ko sem prišel ga še ni bilo, zato sem si naročil cedevito in ga počakal. Po nekaj minutah je bil tam. Težko ga je bilo zgrešiti. Nosil je močno rjavo brado in imel na glavi poveznjeno beretko. Če ne bi bil kapitalist, bi bil gotovo komunist. Sedla sva zadaj na skrivni vrt in se pomenila o vsem. V pol ure sem že odletel na študentski servis po napotnico in naslednji dan sem že začel delati. V službo sem prišel ob sedmih, uvajal me je Anže. Dobro sva se ujela. Na začetku je bilo potrebno nositi gajbe in sode iz Velike Kube v Malo, potem pa me je Anže učil kuhati kavo. Dobro mi je šlo, dokler ni bilo potrebno kave začeti peniti, takrat pa so se mi začele tresti roke in cela kava je bila uničena in začeti je bilo treba znova. Potrebno se je bilo znajti tudi med vsemi okusi, ki jih ponuja kavarna: vanilija, karamela in še sto drugih, komajda niso kot okusa ponujali parmezana. Ko sem držal pladenj, se mi je ta stalno tresel, zato sem ga držal z obema rokama. Kovanci so se mi parkrat razsuli po tleh in nekajkrat sem strankam vrnil manj denarja kot bi moral.

Začeli smo s kulturnimi dogodki. Najprej je imel Vanč Narkomedijo, kjer je predstavil svojo življenjsko zgodbo oz. kako od narkomana do natakarja in od natakarja do čistilca v Kubi. Razlagal je kako se je v psihiatrični bolnišnici v Vojniku skrival po omarah in podobne zadeve. Da bi Vanča lahko razumeli, bi morali prebrati pasice stripov, ki so polepljene po celotnem lokalu: na steni visi recimo slika Prešerna z mačko, zraven pa leži pripis »Muca Velika Prešerna ne mika!« Ali kaj podobnega. Takih pasic je verjetno več kot sto in po lokalu z njimi Vanč razkriva svoj karakter. Lokalu vcepljajo dušo. Sledili so še glasbeni večeri. Včasih je delala Neli, včasih jaz. Še vedno sem se uvajal in sem imel zraven Vanča, Nino ali Anžeta. Ob večerih se je pojavljalo vse manj ljudi, zato naju je šef na urnik pisal le še dvakrat na teden. Enkrat (menda v začetku avgusta) me je poklical k sebi in povedal, da reakcija ljudi na dogodke ni dosegla njegovih pričakovanj in zato smo takrat prekinili sodelovanje.

Spet sem imel pred seboj brezdelje in še nekaj časa do začetka faksa. Spet sem se namreč vpisal na isto smer kot prejšnje leto, toda tokrat sem pazil, da sem izbral »Redno«. Vmes sem delal še izpit za avto, ki sem ga opravljal konec septembra. Prišel nisem niti iz poligona, saj nisem vedel kje se prižge klima in nisem znal bočno parkirati. Ob neopravljenem izpitu se mi je zazdelo: »Zdaj je čas za novo obdobje!«

Čakal sem na poziv za vselitev v študentski dom, do takrat pa sem se s kolegi in lastnico stanovanja v katerem so prebivali dogovoril, da lahko nekaj časa živim pri njih. S seboj sem prinesel armafleks in spalko. Začel sem obiskovati predavanja, ki so bila povsem nekaj drugega kot srednja šola. Na predavanjih se nisem počutil niti malo utesnjenega ali potisnjenega v institucionalnost in sem vsako besedo požiral z radovednostjo, zanimanjem in željo po prihodnosti. Vse je bilo novo in vse sem na novo spoznaval: ljudi, ulice, predmete. Vso to obdobje je bilo prežeto z enormnim valom optimizma. Odpiralo se je vse na vseh področjih. Domov smo se vračali ob treh zjutraj in se izgubljali po ljubljanskih ulicah.

Nekje sredi oktobra me je Manja povabila na obisk k sebi v študentski dom na Gerbičevo in ko sem prikorakal na dvorišče sem slutil, da me bojo te stene zaznamovale. Vkorakal sem skozi stopnišče in Manja mi je prišla odpret vhodna vrata. Vse je delovalo domačno, se mi predstavilo kot kolektiv, kot spontano bivanje v skupnosti, ki sem ga morda videl le pri tabornikih deset dni poleti. Ljudje so posedali pred domom, brez zadržkov blebetali in zaslutiti ni bilo mogoče niti ene same blokade, distance, pregrade, ki so se nenehno pojavljale v prejšnjih letih. Manjina soba v pritličju se mi je vtisnila v spomin in spoznal sem Nino ter se seznanil z Anjo. Povedal sem, da sem ravno danes po pošti prejel priporočeno pošiljko. Svetovali so mi, da naj grem čimprej domov in jo dvignem, saj je zelo verjetno poziv za vselitev, ki traja le kak dan ali dva. Res je bil! Naslednji dan sem šel v Rožno, za svoj dom izbral Gerbičevo in s polnimi pljuči zakorakal v nov čas; čas filozofije, čas življenja v skupnosti,(vmes) čas korone in večmesečnih zapiranj v stanovanja, čas, ki je še toliko nedistanciran, da bo morda primeren za novo zgodbo, ko bo čas za to. Tu pa se zaključuje dnevnik neke mladosti oz. se začenja smisel ter končuje izgubljenost v odraščanju in mladosti nekega neznanca, ki jo bo morda kdo, zaradi prebiranja teh vrstic, pomnil kot smiselno.