Opis stanja

17. 1. 2023

Ne morem objavljati stare poezije, ker je mrtva. Ne morem več pisati melanholično, ker v melanholiji vse pesmi postanejo enake. Lahko izberem satiro, ki me bo kljub vsemu bolj zakrivala kot razdajala. Vse to razdajanje skozi besede pa ima (pri meni) egoističen namen. Najti aktivnost, ki je nikoli nisem izkusil, biti spojen, nerazločen (ki sem vedno subjekt, ki si ogleduje sebe kot objekt) in biti aktivnost sama (brez besede aktivnost) in distancirana točka, ki jo zgolj opazuje. Morda jo najdem v umetnosti? sem si rekel. Ne morem objavljati stare poezije, ker ni živa. Niti brati je ne morem, ker ni moja. Tuja je kot so tuje tuje pesmi. Opis stanja je takšen, da čutim prebujanje iz apatičnosti, ko to pišem. Ko to pišem, nisem več oddaljen. In čeprav to pomeni večno borbo med apatičnostjo in bivanjem v živosti življenja, se zdi, da je ni mogoče najti na drugačen način. V tem nisem več podvojeni jaz, ki sebe opazuje kot nekaj sebi drugega. Drvim skozi podobe, ki jih ustvarja moja volja.