Po ljubljanskih cestah

27. 10. 2024

Prihodnost bo veličastna ali pa je ne bo. Tako nekako sem si mislil, ko sem s prstom nalahno klikal po miški in pregledoval ponudbe za delo. Nujno potrebujem denar! Po dolgem obdobju ležernega poležavanja me je nekaj prijelo in hotel sem združiti prijetno s koristnim: kombinacija povečanega zaslužka z zapolnjenjem prostega časa se mi je zazdela imenitna rešitev. Ker sem se resnične službe nekoliko ustrašil, sem najprej oddal dve prošnji za začasno delo, kar je pomenilo, da bi dva dni v neki kleti na škatle nalepljal kode in pomagal pri izseljevanju neke pisarne. Obe prošnji sta bili zavrnjeni. To me je nekoliko presenetilo, saj se mi je zdelo, da pri takšnih zadevah vzamejo kogarkoli, a sem bil z oddajo prošnje očitno prepozen in je to mesto zasedel kak potepuh iz Bežigrada ali pa nadobudna brucka iz FDV-ja, ki ob ponedeljkih nima predavanj.

Nato sem po naključju zasledil, da kot študentsko delo na eni izmed ljubljanskih srednjih šol ponujajo poučevanje zgodovine. Prevzelo me je! Končno bi lahko delal v svoji stroki in imel še kakšno referenco pri nadaljnji zaposlitvi (čeprav sem enkrat dva meseca že delal v zgodovinskem arhivu), kar bi lahko vključil v svoj življenjepis, ker je to bojda danes zelo pomembno in se vsi ženejo za takšnimi zadevami. Kaj se je zgodilo? Napisal sem dostojen mail, ga poslal na šolo, v zameno pa sem prejel molk in tišino.

Že od začetka vojne v Ukrajini se nisem tako trudil z iskanjem dela. Misel na osemurno sedenje v pisarni me je morila in na trenutke celo navdajala z grozo. Predstavljal sem si kako me nadira ženska s spetimi lasmi in s kupom dokumentov v rokah. Ko smo imeli v osnovni šoli neko delavnico, nas je učiteljica, ki jo je vodila, vprašala kaj so naše vrednote. Edini sem navedel zgolj eno in to je bila svoboda. Morda bi moral spomin na to sprejeti kot kakšen znak in tudi pri iskanju službe misliti na to, kar mi največ pomeni. Kje bom najbolj svoboden? Obe polovici možganov sta se zgnetli skupaj in iz sebe pregnetli tole misel: prijatelj dela na Woltu, odpelje se v restavracijo po hrano, jo odnese stranki in to je to. Nobenih komplikacij, nobenih zapletov, ideal idealov. Prijavil sem se torej za delo dostavljalca in na Woltu sprejmejo vsakega, ki mu prekarstvo ni tuje.

Ker sem pet let po Ljubljani pešačil, sem potreboval kolo. V domsko skupino sem napisal, če ga kdo prodaja in kolegica mi je odgovorila, da mi ga da za en sixpack in da naj ga pridem naslednji dan iskat v Akademski kolegij. Ko sem jo potem res poklical, je rekla, da je pozabila ključ za ključavnico od becikla in da bom potreboval žago, ker je ključavnica namreč kovinska. Tako sva potem ob devetih zvečer pod oknom, kjer je neka družba žurala, žagala ključavnico. Po dvajsetih minutah napornega premikanja roke nama je uspelo. Kolo je bilo dve leti pred domom in treba ga je bilo zrihtat, zato sem ga odpeljal k nekemu mojstru v Murgle in naslednji teden sem že imel kolo in tudi Wolt opremo.

Na glavo sem poveznil čelado in si zapel vetrovko. Usedel sem se na klopco pred dom in prižgal Wolt aplikacijo. Dostavljanje pri Woltu poteka na poseben način. Ko prižgeš aplikacijo moraš počakati, da ti ponudi ponudbo za dostavo, ki jo lahko potem prevzameš ali zavrneš. Prvi dve sem zavrnil, ker sta se mi zdeli neznansko daleč, tretja pa ni bila nič bližje, a se mi je potem zazdelo, da če bom dostave samo zavračal, sploh ne bom nič vozil. Tako sem jo sprejel.

Na zemljevidu sta se izrisali dve točki: točka prevzema hrane v restavraciji in točka naslova dostave. Zraven je pisalo, da je prevzem hrane čez pet minut. Kako naj v petih minutah pridem iz Viča do severa Dunajske? Usedel sem se na kolo, oddirjal in začutil neizmerno dozo adrenalina. V naglici sem vozil po najbližji poti, a kljub temu sem zamujal najprej 10, potem že 15 minut. Na vsakem križišču, kjer se je svetila rdeča luč sem bil bolj in bolj živčen. Mimo mene je zdrvel bežigrajski stadion. Končno sem bil na lokaciji, ki mi jo je ponudil google maps. Tam naj bi stala restavracija "Gostilnica 5-6 kg". Ni je bilo na spregled. Hodil sem okoli objekta, a nič ni kazalo, da bi tam stala kakšna restavracija, kvečjemu nekaj pisarn.

Iz garaže so prišli neki tipi in vprašal sem jih po lokaciji restavracije. Povedali so mi, da je "Gostilnica 5-6 kg" na drugem koncu Ljubljane in v tistem trenutku sem ugotovil, da sem zamešal mesto prevzema hrane in mesto dostave. Prvo dostavo sem povsem zajebal. Ugotovil sem, da so tipi, s katerimi sem govoril, hrano naročili. Na srečo sem dostavo potem lahko zavrnil, le stranke so ostale lačne malo več časa.

Potem sem imel še en zaplet, ko sem hrano označil kot dostavljeno, preden sem jo dejansko dostavil, potem pa sem se na delo navadil in večinoma je vse steklo brez problemov. Zazdelo se je, da sem prejšnja leta hodil samo po eni dvajsetini Ljubljane. Odkrival sem ulice, ki jih nisem nikoli videl, kar me je navdajalo z veliko dozo ugodja. Nekaj zares avanturističnega je v tem, ko zaviješ na levo in ne veš kaj te čaka za vogalom. Avanturističnega in skrivnostnega. Podobno sem se počutil prvo leto, ko sem v Ljubljano prišel, le da sem takrat pešačil, zdaj pa je bilo vse še toliko bolj mobilno.

Peljal sem se na POP TV, v Šiško in potem kar naenkrat na Rudnik. Bil sem povsod, iz restavracij vzel vrečko s hrano, jo potisnil v spodnji predal torbe in jo predal stranki. Potem mi je začelo ponujati dve dostavi naenkrat, kar je bilo bolj problematično, ker si z drugo dostavo vedno nekoliko zamujal. Večina ljudi to sprejme, naletiš pa tudi na paciente. Tako sem zadnjič dostavljal neki Beograjčanki, ki je delovala kot da dela na Televiziji Pink in je imela kup pripomb, na kar lahko človek odgovori le, da naj se pritoži na Wolt. Tečne osebe se zdijo manj tečne, če imaš z njimi stik le pol minute.

Ljubljanske ulice so poseben fenomen. Ko sem hodil po istih poteh sem pozabil, da obstajajo, zdaj pa jih spet odkrivam, pa še plačan sem za to. Opažam tudi porast mišic na nogah. To ni reklama za Wolt, zgolj bežen opis mojega občutja. Čakam na to, kar me še čaka - asfalt pod kolesi, nenehno menjavanje podob, hitri premiki. Primerno delo za filozofa, torej.