Poletna nostalgija

5. 8. 2024

Mesto je razdeljeno na več delov. Center je zašiljen v trikotnik, ki ga iz južne in vzhodne strani obdajata reki S. in V. Center se od predmestja loči po rdeče-oranžnih kritinah streh. Center je v zadnjih desetletjih postal živi muzej. Tako je dandanes z vsemi starimi rečmi. V centru sta dve cerkvi, cerkev svete Magdalene in cerkev svetega Dominika, ena je nekoč veljala za slovensko, druga za nemško. Tu je nekoč potekala promenada in poteka še danes, le po drugačnih standardih in kriterijih. Za razliko od Ljubljane, kjer je center le še kulisa za turiste, tu še lahko zaznamo malomeščansko bivanje. To me vedno navda z nostalgijo, ko se vračam domov. Center ima več predmestij. Najbolj pomembno je G., ki je veljalo za najstarejše industrijsko predmestje in je bilo nekoč znano po vzkliku »aufbiks« in krvavih pretepih. Zaradi gradnje podvoza in korporacij, ki so zgradile Lidl in Hofer je to predmestje izginilo. Izginil pa je tudi duh tega starega predmestja, ki je imel nekoč celo svoj govor, ki ga je mogoče zaznati le še pri kakšnem skladiščnem delavcu, nekoč pa ga je bilo slišati po celotnem severnem in vzhodnem obrobju centra. V šestdesetih in sedemdesetih so zgradili tudi večino blokovskih naselij, ki so prav lična in krotko posejana na zahodu in severu in se bleščijo v odtenkih rumene, sive in zelene. Najkasneje so zgradili city center, kamor so prestavili večino življenja.

Ko sem bil osnovnošolec je mama delala v zlatarni. Prodajala je nakit, se s strankami zapletala v pogovore in jaz sem po šoli odhitel tja, Centralni trg je bil posejan z ljudmi. Takrat sem opazoval arkade hiš, ocenjeval tu in tam vidne freske iz 17. stoletja, ki so bile po večini nevidne in prekrite s fasado iz 19. stoletja in si po navadi predstavljal, da sem nek junak iz preteklosti, ki sem si ga izmislil za kak svoj strip. To sem vzel skrajno resno in sem iz mesta naredil celo kuliso, ki je služila za moje domovanje v domišljijskem svetu. Za to je bilo treba preštudirati celotno zgodovino, vedeti kdaj je nastala katera izmed hiš in tako sem zelo zgodaj že vse premislil. Vso neogotsko, neobaročno in neoklasično okrasje hiš iz druge polovice 19. stoletja je zame predstavljalo nekaj božanskega in večnega. Stalnost in lepota teh zgradb sta me tako očarali, da sem iz tega ustvaril celo arhetip človeka, ki je povezan s tako hišo in je vezan nanjo, kot na ozadje, ki ga ne more zapustiti. Iz tega so potem nastali celi fascikli stripov in zgodb, ki sem jih še bolj dodelal, ko sem dosti kasneje na trafiki odkril Alan Forda in striparno v Keleia parku, kamor sem zahajal malodane vsakdan. Življenje v zgodbi je postala moja stvarnost, tako močna, da sem čutil odpor do sveta, ki je neposredno pred nami. Požiral sem stripe, predvsem te iz francoske in italijanske šole: Hermana Huppena, stip Bumerang, razne albume. Včasih sem ves denar, ki mi ga je mama dala za malico v menzi v bolnici porabil za stripe in si naredil celo zbirko. Skoraj 200 Alan Fordov in še toliko kakih drugih stripov, ki so zdaj že nekaj let zloženi na policah v moji sobi pri očetu.

Celo mesto sem doživljal kot arhetip, nekaj večnega in nespremenljivega, v katerem se pač pojavljajo naključni migljaji in pripetljaji. In ko sem se danes sprehodil po mestu, se na Centralnem trgu usedel v kafič se mi je zazdelo, da se v več kot desetih letih ni nič spremenilo. Čeprav sem se vmes dosti sprehajal po mestu in zahajal naokoli, sem danes po dolgem času opazoval mesto iz te perspektive in zahrepenel po občutku otroškega zahajanja vanj, ki je vezano na zgodbe in ki v vsakem nedodelanem kipcu skriva svojo zgodbo. Že nekaj časa silim navzven, tu pa se je pojavil občutek želje po miru in po lepoti tukajšnjosti trga. Res se mi je zazdelo, kot da je tu malomeščansko bivanje nekaj povsem živega, nekaj za kar sem mislil, da je v tem času že izumrlo, samo zato, ker mu nisem posvečal skoraj nič pozornosti. Tokrat se mi tako bivanje ni zagabilo, ampak se mi je zdelo nostalgično in bil sem vesel, da je direktno pred mano. V Ljubljani bi zraven Ljubljanice videl turiste in kot sem rekel – umetno kuliso ustvarjeno za njih. Na drugih mestih bi videl kupe ljudi, ki nekam dirjajo z lastnimi agendami, a bi kmalu sprevidel, da so direktno podvrženi nečemu, čemur so primorani slediti. Na trgu v mojem mestu pa je zgledalo kot da večina političnih trendov do ljudi v veliki meri sploh še ni prišla, da se do tega počutijo popolnoma indiferentni in da so obremenjeni le s tem trgom, trači in s sabo. Ko sem dvajset minut odsedel na trgu, sem se počutil prenovljenega in polnega moči. Po dolgem času sem se počutil spet povezanega z mestom, v katerem sem nekoč popoldneve preživljal na Prešernovi. Pogrešal sem javnost tega mesta in bil sem vesel, ko se je moja perspektiva odločila, da se ove, da še ni izginila. Samemu sebi sem se zazdel bolj resničen, bolj materialen in ne več samo nek abstraktni duh, ki potuje skozi absurdnost življenja. V tem mestu so v Starem piskru ustrelili mojega pradedka. To je moje mesto. Vesel sem, da sem danes po dolgem času občutil tako.

*

(Oziranje po trgu je potekalo spontano: ozrl sem se proti desni in zagledal lastnika glasbene šole, ko je v spremstvu svoje družine ravno vstajal od omizja in z resnostjo svojega obličja premerjal račun, proti Marijinemu znamenju sta ob istem času prihajala šestdesetletni dolgin, oblečen v zategnjen frak in beretko, tako da je deloval kot da prihaja iz leta 1936, in njegov nekoliko manjši kolega, z rahlim pivskim trebuščkom in kratko majico posejano z vrtnicami. Nekdo, ne ravno zanimiv, se je mimo pripeljal s kolesom. Pogled se mi je ustavil na nekem fantu, ki je z oprtano rjavo torbo stopical po mestu in se prekladal iz enega konca na drugega, tako da je prehajal iz ene strani trga na drugo in iz druge nazaj proti prvi. Vse je nekako zajel hlad in vzdušje se je v trenutku iz sobotnega poldneva prevesilo v megleno jutro.

On je še kar stopical in se prekladal, na trgu je bilo manj ljudi. Iz hiše na desni se je po stopnicah spustil suhljat fant in pozdravila sta se ter se skupaj napotila proti zvezdi. Suhljatec se je pisal Korošec, v družini jih je bilo osem in vedno mu je nekoliko smrdelo iz ust. Potem sta se napotila po Dolgi ulici, ki je zanju predstavljala pot posejano s salooni ali pa so morda iz zgradb prihajali avstro-ogrski poročniki, in končno sta prišla do Metropola. Tam se jima je pridružil tretji, sključen dolgin, ki so ga imenovali Lah. Tisto uro niso imeli šole. Dobiti so se morali pred Gledališčem in si skupaj ogledati neko predstavo. Pred gledališčem se je že trla cela gruča, se prerivala, učiteljica jo je skušala brzdati in končno so lahko v predprostoru odložili torbe in bunde. Po stopnišču so se povzpeli do sedišč, nek fant je vprašal učiteljico, ki si je s sabo prinesla kokice, ali mu jih malo odstopi, ona pa mu je odgovorila, naj si prinese svoje. Predstava se je začela. Lah, Korošec in fant so obsedeli. Tu in tam je bilo slišati hihitanje. Fant si je ogledoval okrasje na balkonu in je bil bolj malo osredotočen na predstavo. Včasih se mu je kaj zazdelo zabavno, takrat se je zasmejal, a ga je dvourno sedenje nekoliko utrudilo in ga je na koncu bolela rit. Vsekakor je bilo bolje tu kot pri matematiki. Tom Sawyer je po odru uganjal neke norčije in je bil v sozvočju z balkonskim okrasjem. Po predstavi je bilo kljub vsemu treba k pouku. Bila je ura zgodovine, odmor in potem ura slovenščine. Med zgodovino je fant postajal vse bolj živčen. Vse bolj se je bližala ura slovenščine in pri prejšnji uri mu je učiteljica v zvezek napisala: »Spet ni imel domače naloge! Podpis staršev:«. Fantu se to ni zdelo fer, ker ni vedel, kdaj pred tem že ni imel domače naloge. Preden je šel v šolo, je pred usodno uro v zvezek najprej s svinčnikom ponaredil podpis svojega očeta, potem pa šel čez še s kulijem, le radirke ni našel, da bi uspel izbrisati sledi svinčnika. Noč pred tem je bila kot noč obsojenca na vislice. V šoli si je sposodil radirko in se končno napotil k biti ali nebiti. Učiteljica je dahnila svoj usodni: »Podpisi!«, fant v beli majici in s kratkimi lasmi pa je zadihano prijel zvezek in oddirjal pred kateder. Učiteljica je prijela zvezek, pogledala in se zakrohotala. Privoščljivo je rekla: »To si pa sam napisal! Zvezek bom obdržala, tvoj oče pa naj pride k meni na govorilne!«

Tisti dan je fant pobegnil na Jožefov hrib. Namesto domov je zavil na stopnišče h kalvariji in tam ostal več ur. Razmišljal je o večnem odhodu in da bi morda postal svetovni popotnik. Predstavljal si je kako sedi na vlaku in se pelje v nedogled, nekam proti Italiji. Obstajala je tudi možnost, da se skrije na podstrešje in se tam preživlja tako, da mu kateri izmed sošolcev dostavlja hrano. Le pred obličje staršev ni hotel: ni bilo namreč bolj groznega občutka od čakanja do konca govorilnih ur in živčnega postopanja po stanovanju. Zdaj pa je bilo še huje - postal je ponarejevalec. Opojnost kalvarije pod Jožefovim hribom pa je zagotavljala mir: tu te nič ni moglo vreči s tira in bil si nedotakljiv. Kasneje se je še večkrat vračal k prijetnosti stopnišča pri Jožefovem hribu. Tam se je zadrževal več ur, proti večeru pa se je le napotil proti domu. Vzpenjanje po kamnitih stopnicah je fanta navdajalo z grozo. Oče je bil doma in je že vse vedel, a njegova reakcija ni bila zelo burna. Oče se je s fantom pogovoril, potem pa je fant pričakoval še prihod mame, zato se je zleknil na kavč in se delal da spi. Ko je prišla mama, je izjavila: »Bogi, kar zaspal je, ko sem prišla. Taki, ki ponarejajo podpise, postanejo kriminalci!« Mama je še nekaj časa igrala na karto užaljenosti, potem pa se je z nesrečno usodo sprijaznila. Prestal je že tisoč situacij na robu živčnosti, pa je prestal še to. Sicer pa bi mama morala biti že navajena, saj je pred tem, med sesanjem stanovanja pod omaro našla cel kup skritih testov z ne preveč dobrimi ocenami.

Fant se je tako oddaljil in dokončno izginil iz obličja Centralnega trga. Na mesto za gostilniško mizo pred menoj je sedla obilna gospa v modri obleki. Trg je sijal in bil je ponovno odkrit. Ponovno se je vzpostavil in se konstruiral takšen, kot še ni bil. Kavzalnost tu ni imela več nobene vloge. Vso breme je nase prevzel simbolni pomen, ki je le glede na svoj smisel na novo zgradil Centralni trg. Takšen še ni bil nikoli in takšen je postal le za en pričujoči subjekt.)