Potopisno predavanje - drugi dan

13. 6. 2024

Začel se je nov dan. Vstala sva dvajset do devetih, popila kavo, pojedla vmešana jajca, ker je Čopi trdil, da je to premalo, sva navalila še na pečeno ribo, ki je že dva dni stala v hladilniku. Cilj tega dne je bil, da se odpeljeva v Temljine, vas nad Baško grapo, kjer živita Čopijeva strica in jima zorjeva njivo. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva kupila sol za koze v obliki granitne kocke in Čopi jo je polizal in me prisilil, da jo poližem še jaz. Bila je zares slastna.Potem sva šla še v mesnico, kjer sva kupila svinjsko ribico (čeprav je imel med kupovanjem Čopi pomisleke in je trdil, da bi bilo morda bolje, da pri stricih zakoljeva piščanca in ga spečeva). Kljub temu sva kupila meso in se odpeljala dalje. Na robu Baške grape sva se ustavila še na kavi, kjer sva kupila tri litre vina in Čopi se je zapletel v pogovor z lastnico lokala. Prijetno je bilo sedeti ob sotočju teh rek. Kamnite stavbe ob ozki cesti, dolina in hribi, ki so se dvigali tudi do dva tisoč metov v višave, so me navdajali z občutkom, da je tubit človeka, ki živi v teh krajih povsem drugačna od tiste, ki jo poznam. Da je to Primorska, ki ni Primorska ob morju, ampak v hribih, v katere je zažrta morska sol. Kot da bi bil nekje vmes: med skalovjem in soljio.

Odpravila sva se naprej po ozki cesti, se peljala mimo nekega viadukta, mimo pokrajin, ki so idealne in domačne, a si je težko predstavljati, da ljudje tu dejansko živijo. Takrat se je izrisalo, da bova cel vikend prepevala le dve pesmi: Pražen krompir in Mentol bonbon – jaz sem začel in Čopi je nadaljeval. In tako v nedogled.

Prispela sva do osamljene hiše v Temljinah in eden izmed stricev je že stal pred hišo. Star čudak z dolgimi sivimi lasmi. Parkirala sva in še preden sem stopil iz avta, me je iz vseh strani naskakoval njun pes. Po nekaj minutnem božanju in ukvarjanju s psom, sva šla do strica. Skozi balkon se je pojavil še drug stric, s krajšimi lasmi, a manj zobmi. Na začetku sta se mi tipa zdela čudaka zgolj na videz, a bolj ko sem ju spoznaval, bolj specifičen se mi je zdel njun karakter in vse raje sem ju imel.

Čopi je sedel na traktor, jaz sem sedel na prikolico in odpeljali smo se po strmem klancu navzdol. Zraven mene so bile v prikolici naložene lopate in v eno izmed njih sem se spotaknil. Pes je lajal, stric je hodil zadaj in Čopi je začel dirjati s traktorjem. Držal sem se, da ne bi slučajno pristal z glavo na tleh ali si zlomil noge. Prišli smo do manjše lope oz. brunarice, ki so jo postavili sami. Stricu in Čopiju sem pomagal na traktor prisloniti pripomoček za oranje, ki sta ga potem pritrdila nanj. Čopi je začel orati, jaz pa sem se po kolovozu odpravil do nekih ovc. Ko sem prišel nazaj je stric s krajšimi lasmi in manj zobmi – Rajc oral, Čopi pa je vozil traktor. Stric z dolgimi lasmi – Simon je sedel v lopi in si zvijal čik. Zvil sem ga tudi sam in kasneje je zvil še đoint. Kljub svojim 55 letom je izgledal, kot da jih ima najmanj 65. Zaradi pomanjkanja zob ga je bilo skrajno težko razumeti, a sem nekako uspel navezati stik ali pa sem samo kimal in preusmeril pozornost v drugo smer.

Vmes se je na beciklu pripeljal nek Ljubljančan, ki je bil tam očitno že večkrat na obisku in je stricema prinesel bonbone, banano, posebno salamo in na njuno veliko veselje tobak, rizle in filtre. Tudi Ljubljančan je bil bizaren model. Neprijeten obraz me je odvračal, a ker je govoril o svojem družinskem drevesu ter, da izhaja iz ene najbogatejših družin v Evropi, a da je bila njegova prababica razdedinjena, ker se je poročila z moškim iz nižjega stanu, me je pogovor privlačil. Kasneje je Ljubljančan povsem po ljubljansko odšel na travnik meditirat. Čopiju sem z grabljami pomagal razrahljati zemljo in posejati koruzo. Čopi je zlomil vile in jaz sem zlomil grablje.

Strica in Ljubljančan so se naveličali dela, zato so mene določili za peko čevapov. Čevapi so se mi skoraj zažgali, ker je Simon potreboval tako dolgo, da je prinesel palčko za obračanje. Toda tak je očitno ritem v teh hribih. Drugega strica sem zaradi manj zob razumel še manj, a se mi je ta bolj prikupil, saj je imel sto vprašanj, od katerih sem jih morda razumel le deset, pa še to le zaradi dobrega posluha. Kadilo se je, pilo vino in šnops, piknili smo kak čevap. In enkrat popoldneva sva odšla. Čopi je še parkiral traktor, skoraj razbil vrata kokošnjaka, vzel jajca in odpeljala sva se iz te čudne planine.

Plan je bil, da se v sosednji vasi oglasiva še pri Gaji, ki je trdila, da tam živi njen oče, ki nama bo postregel s salamami, sirom in nama morda dal kaj za pit, a je takrat še ni bilo doma, zato sva se odpeljala naprej. Preden sva zapustila grapo, je Čopi iz ceste zapeljal v visoko travo, parkiral, pod avto vrgel jajca, da se ne bi pokvarila na soncu (ki sem jih kasneje skoraj razbil) in po ozki gozdni poti sem mu sledil do reke. Spet se je po dolini razlegal mentol bonbon. Bila sva na sotočju Kneže in Bače. Slekla sva se in se vrgla v ledeno-hladno vodo. Čopi, ki je po definicije norec, se je spuščal po brzicah, jaz pa sem se z glavo potopil v ledeno hladnost in skušal začutiti tok. Tam bi lahko ostal več ur, a se nama je mudilo, ker me je hotel peljati še na piknik alpinističnega društva Tomin. Da bi se čutil kot del skupnosti, mi je dal alpinistično majico in odpeljala sva se iz ozkosti te doline. Svaki čovjek ima svoj blues, sva si rekla in se predala vožnji.

Piknik je bil v Volčah, vasi pri Tolminu. Sam sem si piknik predstavljal bolj megalomansko – šanke, klopce, stotine ljudi. Parkirala sva sredi travnika. Dejal sem: »Tu ni ljudi!« Čopi je odgovoril, da so. Sledil sem mu čez travnik do previsne stene. Za gozdičkom, ob steni se je nahajalo okoli dvajset alpinistov. Nekateri so pekli, drugi plezali. Čopi se je kasneje navdušil in tudi sam plezal. Tam smo bili kakšni dve, morda tri ure. Midva sva se od tam odpravila zadnja. Pobrala sva smeti, jih vrgla v avto. Na poti nazaj sva se ustavila še v vasi, pri Čopijevi kolegici Ani, šli za osnovno šolo in tam skadili čik. Pogovarjali smo se in naenkrat začutili močan sunek vetra. Oblak je z neizmerno hitrostjo drvel nad reko ob toku navzdol. Nekje na severu je zagrmelo. Čopi je dejal: »Gremo se vozit v nevihto!« Jaz sem bil za, Ana pa je odšla domov. Zasledovala sva nevihto, jo na vsak način hotela dohiteti, a zaman. Namesto, da bi nevihta ujela naju, je midva nisva ujela. Na koncu sva obupala in odšla v picerijo Tmin. Od dolgega dneva sva bila že povsem izmučena. Pojedla sva pico, spila pivo, si ogledovala hribovje in arhitekturo in odšla proti domu.

Zvečer sva šla še ven. Hotela sva iti do Roka, a sva si premislila in na koncu pristala v nekem lokalu z Erikom iz Čadrga in njegovo punco, za katero sem pozabil kako ji je ime. Spila sva dve pivi in od izmučenosti okoli enajstih odšla domov.