Potopisno predavanje - prvi dan

13. 6. 2024

V Ljubljani sva pobrala še njegovega kolega Roka. Sedel sem zadaj, Rok je sedel poleg Čopija in skušali smo se prebiti izven ljubljanske obvoznice. Ker je Ljubljana ob petkih popoldne rada zabita s prometom, je šlo počasneje kot smo pričakovali, nam pa se je že kar precej mudilo na vaje, ki so bile ob petih. Čopi je postal nervozen, slekel si je majico (ki jo je potem do nedelje oblekel le še parkrat za nekaj minut) in naredil tri ali štiri prekrške. Začel je prehitevati čez polno črto, se vrival med avte, ko je sprevidel, da gre kolona prepočasi, se je kar v sredini obrnil in zapeljal na pas, ki gre v nasprotno smer. Končno smo se s silo prerivanja dokopali podeželja in podeželske ceste.

Čopi si je prižgal cigareto in mi dobrovoljno ponudil, da si jo zvijem tudi sam. Rok me je prosil, da zvijem še eno zanj in vsi navdušeni nad prihajajočimi dogodki, smo kadili v avtu. Dim se je vil na vse strani in nam zastiral pogled na cesto. Sam sem naivno mislil, da bomo zavili na avtocesto in ko sem izjavil, da se res vozimo po vukojebini, sta se Rok in Čopi začela smejati, češ da je ta cesta avtocesta v primerjavi s cestami po katerih se bomo še peljali. Peljali smo se čez Horjul in potem po krajih o katerih sem morda slišal le pri geografiji ali pri poročilih, ko so omenjali poplave in hudournike. Cesta se je vse bolj vzpenjala, kraji so postajali vse bolj odročni, Čopi pa je začel vse bolj dirjati. Rok je razlagal nekaj o Radiu Študent. V Gorenji vasi smo se ustavili na bencinski, potem pa so se začeli ovinki in Čopijevo tiščanje po gasu. Ni se zmenil za ovinke, ni se zmenil za polne črte, če je šel kdo pred njim prepočasi, ga je prehitel, ne glede na to kje je to bilo.Tu pa tam se kdo ni dal in je začel tekmovati s Čopijem. Zares počasi v primerjavi z nami je peljal nek čarodej, ki mu je na avtu pisalo Jole Cole. Čopi ga je tiščal v Joleta Coleta, ga prehitel in potem smo prišli na najvišjo točko našega popotovanja, ko smo se iz Gorenjske spustili proti Primorski. Skoraj smo že zamujali in Čopi je začel voziti vse hitreje. Zanimivo je, ko se po gorskih ovinkih voziš sto ali sto deset na uro, pa sploh nimaš občutka, da si v kakršnikoli nevarnosti. Zdelo se je, kot da je vse v naših rokah – sedanjost, prihodnost, preteklost. In da nimamo ničesar izgubiti.

Po dolgi vožnji smo se nekako le prebili do Tolmina. Zamujali smo le nekaj minut. Rok mi je s patriotskim zanosom razlagal o barvi Soče, kako se obarva poleti in kako pozimi. Z Rokom sva izstopila pri glasbeni šoli, Čopi pa se je zapeljal domov odložit prtljago. In tu se je začelo. Namesto, da bi prišel v meni tuj kraj, med tuje ljudi s katerimi šele moram navezati stik in se posredno infiltrirati mednje, sem naletel na znane obraze. Najprej je bila tu Zarja, ki je moja sošolka na magisteriju in ji ni bilo povsem jasno kaj počnem tu.Potem je bila tu Rokova punca Nina, ki sem jo spoznal na Gerbi in Uroš, prav tako nekdanji Gerbičevec. Kasneje je prišla tudi Jutra, Lanova sestra. Od začetka sem se počutil, kot da nisem turist, kot da sem del mesta, skupnosti, kolektiva. To me je navdalo z dobrim občutkom. Koncert je bil zunaj in pomagal sem postavljati stole in inštrumente na dvignjene stopnice pred šolo. Pihalni orkester je pričel z vajami. Prisedel sem k Nini v gostilno, ki je nameščena na terasi, čisto zraven šole – ona je vadila za svoj nastop, kjer je imela nalogo, da odpoje Proud Mary, jaz pa sem si naročil Radler in poslušal. Vmes me je Zarja poslala v kitajsko trgovino po ščipalke, da si bodo lahko pripeli liste z notami in jih ne bo odneslo. Kitajcu sem komaj pojasnil kaj potrebujem in ves čas se je prkrito hihital in ko sem končno le prišel nazaj na prizorišče, sem si naročil še en Radler.

A ker mi je med vajami postalo dolgčas, sem vzel steklenico s sabo in se namenil na sprehod. Zavil sem od glasbene proti Tolminki in potem nekam na levo (vmes še enkrat srečal Kitajca), ter se spustil po cesti mimo objektov, ki so spominjali na zapuščena skladišča. Hodil sem nekaj časa mimo hiš in razumel sem, da ne hodim proti centru Tolmina. Hodil sem proti odročnosti. Iz občutka navdušenosti sem se ves prelevil v občutje melanholije, vendar prijetne in ne pretežke. V tistem trenutku mi je prijala. Prišel sem do ograjenega vojaškega pokopališča. Hotel sem vstopiti, toda vrata so bila zaklenjena. Mislim, da je šlo za avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Malo sem se sprehodil naokoli in se po isti cesti vrnil do glasbene. Odšel sem še v drugo smer in se namenil najti center. Prišel sem do igrišč za nogomet, kavarne in stopnic iz katerih sem zrl v cerkev sosednje vasi.

Koncert se je začel. Čopi je igral (za razliko od vaj tokrat v majici) in napovedoval ter povezoval celotno dogajanje. Šlo mu je presenetljivo dobro. Pihalni orkester je igral koračnice, dve pevki sta peli dobro, en pevec ter ena pevka pa slabo. Dirigent je dirigiral, orkester je igral, vreme je bilo lepo. Nabrala se je množica ljudi. Jutra je snemala Nino, ko je pela. Povprečna starost poslušalcev je bila nekje med 40 in 50. Koncert se je potem po vseh aplavzih in ponovitvah končal in ker po razburjenju od koncerta nisem želel biti v napoto Čopiju in nastopajočim, sem se umaknil v lokal in si naročil malo pivo ter čakal, da se situacija nekoliko poleže. Po petnajstih minutah je za mizo že sedela cela množica: jaz, Čopi, Rok, Nina, Zarja, prišla je celo Anela. In potem se je začel agadir. Piri so se kar sami pojavljali pred mano, Čopi je začel peti in plesati z lokalnimi pijančki. Tako smo na koncu v baru ostali mi, tminski pijanci in Korošica srednjih let, ki je trdila, da je zdaj frizerka v Tolminu in da je srednjo frizersko obiskovala v Celju. Poslovil sem se z »ajd seos« in ji s pristno celjščino zbudil nostalgijo po srednješolskih časih. Čopi je ploskal. Jaz sem snemal, da ne bi česa pozabil. Tminski pijanci so pač tminski pijanci in z lahkoto se infiltriraš med njih, le prave gene moraš imeti. Na koncu se je vse zlilo v brezoblično petje in dretje.

Prišel je čas, da gremo v KTŠ – Klub tolminskih študentov. Anela, Rok, Nina, Zarja (in še nekdo) so se stlačili v avto, Čopi pa se je vrgel na streho in želel je, da bi ga tudi do cilja odpeljali na strehi. Anela ga je komaj prepričala, da gre dol in da me do kluba pospremi peš. Vmes sva skakala, se za minutko ustavila v drugem baru in se končno znašla pred klubom. Sedli smo na lesene palete spredaj, poslušali glasbo, sam sem z nekim toncem zapadel v politično razprtijo. Oba sva bila vztrajna in nisva odstopala od lastnih stališč.To naju je neizmerno zabavalo.Uroš Š. je razlagal (ne)zabavne vice, ki so vse utrujali. Prvega sem si zapomnil in šel je nekako takole: »Reci 8!« in punca, ki je sedela poleg njega, je rekla 8. In Uroš Š. je odgovoril : »Nabijem te na kurac!« Tako se je razpletel večer.Razplamtel se je v vseh barvah.

Čopi je prazno steklenico Uniona zalučal v cesto, da se je razletela na sedemdeset kosov. Urošu Š. to ni bilo po godu in je začel Čopija napizdevati, zato je Čopi razbil še drugo. Tudi v meni se je takrat zbudil destruktivni potencial in zato sem ob tla zalučal še svojo in jo razbil. Uroš Š. je postal jezen, nama prinesel metlo, da sva potem pospravila razbito. Zagrozil je namreč, da bo izdal, kdo je za sabo pustil razbitine, če nemudoma ne počistiva. Čopi je rekel, da bo povedal, da je bil to Tilen iz Celja.

Ura je bila nekaj čez dve ali pol tri, ko sva se odpravila domov. Čopi je sedel na kolo, jaz sem se usedel na belanco, v ozadju se je predvajala irska glasba in dokopala sva se do doma. Jaz sem spal na postelji, Čopi pa na jogiju, saj je trdil, da je raje bliže tlom.