Potopisno predavanje - tretji dan

13. 6. 2024

Začel se je zadnji dan v Tolminu. Spila sva kavo, namesto zajtrka sva začela kuhati kosilo: lečino juho, riž in zrezke. Z Gajo smo se dogovorili, da se dobimo nekje v mestu. Gaja je predlagala Grajski vrt, vendar je Čopi trdil, da je to preveč snobovski lokal in je predlagal Grad ob glasbeni šoli. Vmes pa je Čopija klical sosed Uroš in naju povabil na kolumbijsko kavo k sebi domov. Gaja nad idejo pešačenja do Čopija ni bila navdušena. Čopi se je spomnil, da nama je zmanjkalo tobaka in me poslal na bencinsko ponj. Sedel sem na kolo in se odpeljal proti pumpi. Na poti sem srečal Gajo, jo pospremil do Čopija in potem odbiciklaril nazaj do pumpe, kupil souvage in ko sem prišel nazaj, v bajti ni bilo nikogar. Bili so pri Urošu in komaj sem našel pravo hišo (skoraj sem namreč vkorakal v napačno). Uroš je skuhal kavo ter zeleni čaj in kar nekaj smo blebetali. Ko je Gaja rekla, da se ji mudi in da mora iti, je Čopi zatrjeval, da mora spiti še eno limonado in jo v to tudi dokončno prisilil. Delno se je temu izognila, ker jo je popila samo pol.

Uroš mi je kasneje razlagal zakaj je na vozičku in kako je postal invalid. Čopi je v tem času s krampom ruval korenine iz vrta. Tudi jaz sem poskusil, a mi ni šlo tako dobro. Šla sva na kosilo, ki sva ga pojedla z njegovimi starši. Instinktivno sem se samo-omejil in poskušal govoriti čim manj bedarij. Zaradi tega sem se kasneje zagabil samemu sebi, češ da sem neiskren.

Po kosilu smo se šli kopat v Sočo. Uroš je šel s svojim triciklom, midva s Čopijem pa z avtom. Vzela sva tri pire, dve knjigi: Čopi Hamsuna in jaz Kosovela. Na poti sva srečala še Miho Rejca (ne predsednika, pač pa tistega drugega). Oba sva bila presenečena drug drugega, toda on mene nekoliko bolj, saj sem se le jaz pojavil v njegovi vasi in ne on v moji. Preden sva parkirala ob Soči, naju je ustavil še redar, ki nama je sledil že od Tolmina. Čopiju je zatežil, ker v avtu ni bil privezan. Čopi se mu je smejal, stegnil roke in mu rekel: »Ma ki, mona!«

Uroš se je pripeljal s triciklom in morala sva ga s triciklom vred dvigniti čez skale, da je prišel do reke. Pili smo pivo, se kopali v reki, ki je bil hladnejša od Kneže, Bače in drugih rek v okolici, Čopi je splezal na neko skalo. Ob Soči sem bral Kosovela. Čopi je pel »dišele so v bluzo ujete melone«, in jaz sem dopolnjeval »dišali so v ritem zazibani boki«. Začelo je deževati. Čopi je rekel: »Ko dežuje, morš sam slečt cune, si jih zatlačt v hlače pa čkat da genja!« To je bilo to. Odpeljala sva se domov. Potem se je Čopi usedel na kolo, jaz na belanco, še zadnjič zapela Mentol bonbon. Čopi je šel na glasbeno, jaz pa nekaj pojest. Po tem sva se morala še enkrat doboti, ker je Čopi na svojem hrbtu pozabil mojo torbo. Šel sem po mestu, na burger in na kavo. Hotel sem še enkrat priti do reke, a sem zalutal na neko zasebno posest.

Na koncu sem pristal na avtobusni. Usedel sem se na bus in se vozil po poteh, ki so mi bile tuje, a domačne. Morda so mi bile domačne ravno zaradi tega – zaradi novosti, svežine, nenavajenosti na te poti. Morda bi mi petdesetič te poti presedle. Morda tudi Tolmin, ki sem ga spoznal s Čopijem ni pravi Tolmin – je Tolmin hitrih premikov, aktivnosti, novih lokacij. A kljub temu: naj to torej zame ostane Tolmin!