Potopisno predavanje - uvod
11. 6. 2024
Nekega popoldneva, bolj proti večeru, nek torek, sva s Čopijem sedela v kuhinji tretjega štuka. Učil sem se za izpit iz Andragogike in tudi Čopi je rekel, da ima nek nujen opravek, da se dobi s kolegico na zoomu in vprašal če me bo to motilo. Izjavil sem, da ne, da niti malo. Ko sta se začela pogovarjati, me je pač začelo motiti in namenil sem se v sobo, Čopi pa me je v tistem trenutku ustavil in dejal, da se lahko odstrani on. Na koncu pa sva pač oba ostala v kuhinji.
Takrat sem ga vprašal kaj počne in odgovoril mi je, da piše govor za nastop pihalnega orkestra v Tolminu. Zadeva se mi je zazdela zanimiva. Že sem si predstavljal kako se bom udeležil koncerta, kako za vikend ne bom odšel v Celje in se spet po ustaljenih tirnicah napil pri kolegu ali v Tamkoučiri, ždel pri očetu, obiskal babico ali šel z mamo na kosilo v azijsko restavracijo na Hudinji. Zato sem, kar tako iz heca, rakel, da bi šel zraven. Čopi pa je vedno za. Če bi mu človek rekel, naj ga pelje v samokolnici okoli doma, bi bil za. Če bi mu rekel, naj pred domom skoplje desetmetrsko luknjo za bazen, bi to storil. Če bi hotel skaditi čik na katerem izmed balkonov, bi našel način, da bi vlomil nanj in potem bi se spontano zleknil na kavč in z guštom srkal vsak dim tiste cigarete.
Tako je pač naneslo, da sva se zmenila, da greva v petek v Tolmin. Vmes se je zgodilo še nekaj stvari. Tudi Nik je bil na moje in splošno presenečenje za, da gre zraven, Čopi je za dva dni nekam zginil (zdi se, da v Kranj in Kamnik) in nihče ni bil prepričan, da se bo do petka vrnil in da bomo na koncu sploh videli ta famozni Tolmin. Razmišljal sem že o tem, da bom moral do Tolmina z busom. Toda Čopi se je vrnil v četrtek ponoči, z Lanom odšel na pir v Vesolje in dogovorila sva se, da odrinemo naslednji dan okoli treh. Zjutraj sem imel še izpit za katerega se nisem bogvekaj pripravljal (in sem zato profesorici na izpit napisal, naj se me usmili), potem pa sem odhitel na Gerbo, se stuširal, uredil in ker mi ni ostalo nič drugega, čakal Čopija. Za čuda se je pojavil ob pravem času, a ker sta Lan in Tina ravno takrat v kuhinji pripravljala cheesecake (in je po spletu naključij Čopijev Gašper navdušenec nad takšnimi sladicami), je bil pripravljen zamuditi na vaje za koncert, samo da bi dobil kost tiste še ne ohlajene torte. Na vsak način se je trudil, da bi jo ohladil: potisnil jo je v hladilnik, a ker je to šlo prepočasi, jo je še celo vroče-mlačno vrgel v korito in okoli iz pipe spuščal hladnoledeno vodo, pri čemer ni posebej pazil, da voda ne bi škropila po površju torte.
Malo pred tem se je Nik spomnil, da ima ta dan inštrukcije, ki jih ne more prestaviti, ker je čez nekaj dni matura. Nikoli ne bomo izvedeli ali je bil to le izgovor, ker mu je tisti vikend pač bolj pasalo ležati v postelji kot se sprehajati po Tolminu, ali je bil zares iskren. Čopi je medtem še vedno skušal ohladiti torto, a ko je uvidel, da mu ne bo uspelo, svoje trme (tokrat) ni vlekel v nedogled. Šel sem po rukzak v sobo, Čopi je zakurblal avto in odpeljala sva se v neznano.