Prevzetnost znanosti

12. 3. 2023

(besedilo je predvsem pokazatelj izčrpanosti, ki ga povzroči večmesečno bivanje med fiziki in programerji ter odgovor nekaterim sostanovalcem, ki radi debatirajo o vsem, a mislijo da lahko vse merijo z istimi vatli)

Apolinična, upodabljajoča umetnost se je zlila z opojnostjo. Toda najprej, na začetku je živela sama. Živela je kakor lepa podoba Apolona. Bila je kiparjev kip in rapsodov svet epskih bogov. V njej je umetnik vedno ostal zunaj umetnosti same, individuum, ki umetnost ustvarja, jo vedno opazuje od zunaj in pred očmi se porajajo sanjske podobe. Njen svet je svet pojavnosti in lepega videza. Še strašanski pojavi grozljivosti se v njej opazujejo z ugodjem, ki ga proizvede plastičnost podobe.

Ko se je zlila z dionizično opojnostjo, ki s pomočjo glasbe odstrani mejo med umetnikovo oz. opazovalčevo individualnostjo in umetnino, ter jo zamaje v trans (v katerem je presežen "jaz", podobe pa v njem niso več same zase, zaradi svoje lepote, temveč v njih prepoznamo naravo pojavnosti, ki je stalna sprememba), se je zbudilo prepričanje, da morajo v tragiškem dojemanju sveta, biti podobe naslonjene na bistvo - ki ga najdemo v opojnosti glasbe. Porajanje podob, ki se nasloni na glasbo kot na svoje bistvo. Tako nekako je Nietzsche opredelil rojstvo tragedije. Tragedija je bila utemeljena v duhu glasbe. In ko se je zamajalo to razmerje med podobami kot pojavi in glasbo kot bistvom, je propadla tudi grška tragedija. Nastala je novejša, bolj plehka tragedija.

Iz prvotnega razmerja, ki je utemeljeno na duhu glasbe, izvira tragiško dojemanje sveta. To starogrško dojemanje oz. temperament, pa sta, kot pravi Nietzsche, razbila Sokrat (v filozofiji) in Evripid (v tragediji) in ga hotela nadomestiti z nekim novim, bolj racionalnim dojemanjem sveta, ki je temeljilo na izrekih kot so: "vednost je vrlina" in "spoznaj samega sebe". Tragiško dojemanje, ki temelji na iracionalnem bistvu opojnosti, ni bilo več dovolj. Nadomestiti so ga želeli ravno s tem vserazložljivim racionalnim modelom stvarnosti, ki se peha za vednostjo. Tudi dionizično modrost, ki je v tem, da je bolečina neizbežna in da se šele iz nje lahko rodi nekaj novega, so hoteli nadomestiti s plehkim optimizmom, češ da je skozi racionalno spoznanje vse razložljivo. In vendar je to le plehki optimizem. Bolj ko prihajamo iz centra do oboda racionalne obrazložitve sveta, bolj kot si želimo prehoditi pot do cilja, bolj je jasno, da si lahko razjasnimo veliko manj kot smo mislili in ves bedasti optimizem zbledi. Prava vedrina je v tragiškem dojemanju. Bistvo je v kolektivni razpustitvi individuuma in je nedosegljivo za posameznika, razen skozi opojnost umetnosti. Skozi umetnost je doumljivo tisto, kar je nedoumljivo skozi dojemanje, ki bi si rado vse razložilo racionalno. In glavna ideja: Vse kar je novega in velikega, se rodi skozi bolečino. Tako je največja umetnost tista, ki se zaveda vse grozote in bolečine sveta, pa ga še vseeno časti. In vedrina je ravno v tem. Ne v plehki vedrini, ki ti daje iluzijo, da je vse racionalno dosegljivo, pač pa v tej tragiški pozi, ki presega bolečino in je tu za nas -za življenje in za zavest in ne za vedenje brez zavesti.

Vedenje je tisto, ki naj pomaga nam. In kljub temu se zdi, da je vse več vedenja, ki je samo sebi v korist. Zdi se, da mi služimo vedenju in ne vedenje nam. To pišem, ker sem obkrožen z ljudmi, ki so obsedeni z mrzlico racionalnega vrednotenja kot najvišje stopnje možnega uvida sveta, ki mu mora vse ostalo slediti oz. se mu podrediti. In pri tem se nemalokrat zdi, da do njihove predstave tako naivne kot predstave malih otrok, ki se jih oklepajo in se tega hkrati sploh ne zavedajo. Indoktrinirani so bili v totalen primat objektivne znanosti. Kot je bila v srednjem veku filozofija dekla teologije, tako mora sedaj glavno vlogo imeti objektivna znanost (objektivna, čeprav se redko zavedajo, da je izšla iz tistega, čemur fenomenologi pravijo transcendentalna zavest), ki naj temelji na racionalnem dojemanju sveta. Vse ostali naj sledi in se temu podredi.

Tragiško dojemanje sveta sicer lahko obstaja, ampak samo v umetnosti, ki pa je tako ali tako nekaj obstranskega. Je samo ena interpretacija sveta, ki pa je pomanjkljiva in čutna. Prava interpretacija sveta je objektivno znanstvena in racionalna. Če lahko znanost sama proizvede umetnost, ta obstoji v praznem prostoru in umetnik ni več nekdo, ki bi ga družba sploh potrebovala. Tudi tragiško dojemanje sveta ni več nujno. Lahko se ukine. Tako pravijo ti, ki jim je tako mar za družbo in za napredek.

Znanost za njih ni dialog in umetnost za njih prav tako nikoli ni bila dialog. Realistična umetnost očitno ni odgovor posameznih slikarjev, pisateljev in glasbenikov v partikularnih okoliščinah na umetnost prejšnje generacije - ter voljo in specifične predstave, ki so se takrat porajale v njih.

Živimo v času primata znanosti. Ta primat je mnogo stvari izboljšal in omogočil. Toda če se ta primat spreminja v tiranijo in pozablja, da je znanost tu predvsem za človeka in ni sebi v namen (in nekateri trdijo, da je vseeno, če umetnost, ki jo ustvarja partikularna izkušnja umetnika, kar tako izgine), potem je ta, boljši svet, ki ga ustvarjajo, zelo enostranski- viden je namreč zgolj obče, ne pa tudi skozi želje, volje, predstave in gone posameznikov, ki družbo predstavljajo in so družba sama. Dokler se ne začnejo zavedati, da obstaja tudi drugačna estetika od njihove in dokler ne razvijejo (poleg razumevanja obče volje) tudi tenkočutnosti za razumevanje volje posameznikov, lahko s ponosom zatrdim, da sem glede vprašanja znanosti zadrti konzervativec.