Prostori protestantov

27. 1. 2023

Vedno so me delili prostori. Povečali so vse, kar je bilo razsežnega in kar je presegalo razsežno v meni, motili so moje ravnotežje in podirali tla. Občutek za prostor, ki je bival v meni, je bil vedno edinstven, nikoli pa ne enostranski, enoznačen ali karkoli podobnega temu, kar je mogoče zapisati v enem ali v nekaj stavkih. Isto je bilo s časom. Oziranje nazaj ne vedoč, da s tem zrem v potencialno prihodnost. Stopanje proti meji, dotikanje bojne črte, božanje in hrepenenje po tej liniji, ki se je ne sme prestopiti, nenehno približevanje in oddaljevanje. Celotna slika je bila podobna nekakšnemu grafu limite, ki se približuje večnosti, a se je nikoli ne dotakne. Vedel sem, da se, če sploh obstaja kje kakršnakoli večnost, nahaja na tisti črti in traja le droben trenutek, kakor debelina te linije, mi pa jo zmotno enačimo s tistim, kar leži onkraj nje.

Bil je december leta 1572 in veliko hudobije se je zgrnilo nad deželo. Naštevanje vseh mogočih nadlog bi bilo presplošno in nezanimivo, sploh pa so se nevšečnosti pojavljale leto za letom in bilo bi čudno ne začeti z nerganjem v mestu, v katerem živim, čeprav nerganja sam nisem ne vem kako vajen, toda zdi se mi, da je to tu skoraj nuja, nekakšen znak spoštovanja in negovanja tradicije. Imel sem nekaj več kot dvajset let in se nisem preveč ukvarjal s političnimi zadevami v cesarstvu. Iz kuhinje je ravno tisti čas pridišalo po nekakšnem mesu, strešno okno je razkrivalo pogled na grajski grič in idila je bila prepopolna, da bi bila takšna tudi v meni in v prostorih, ki bivajo v moji bitnosti. Nekako se mi je zdelo, da se res nahajajo v moji biti in da resnični jaz ni zgolj neka prazna luknja, ki ostane, če odstranimo vse predikate in lastnosti. Postavljalo se je le vprašanje, s čim so ti prostori zapolnjeni, so prazni ali so polni, ali je njihova zapolnjenost premikajoča se ali trdna, kakor so trdna prepričanja kraljev, ki odpošiljajo vojske v neznano, rabljev pred opravljanjem svojega poklica in prostitutk preden dajo noge narazen. Bili so uravnoteženi.

Morda je to ponesrečena fraza, a prostori res niso bili prazni, bili so polni, a takoj, ko si se približal konkretnostim, si videl in včasih celo uvidel, da le-te niso trdne, ampak stalno spreminjajoče. Zavit sem bil v plašč iz črne svile, spodaj pa sem nosil nekakšno zimsko srajco. Na mizi ni bilo veliko stvari, nekaj pripomočkov za pisanje, na stolu še ena obleka za ogrnit, na zidu nad kaminom nekakšna spominska nenevarna helebarda. V sosednji sobi je bila nagnetena množica, v hladnejšem prostoru so peli pesmi v slovenščini in nemščini, se krohotali, se zavijali v molk in tako krožili med možnostmi, iz njih ustvarjali kombinacije in se predajali užitkom ob vinu, kot bi rekli Grki, imeli so simpozij. Ogrnjen v plašč sem se pognal po stopnicah, vzel zalet, včasih preskočil po dve ali tri, se zagnal čez mokro blato proti spodnjim vratom in jih odklenil. Na trgu so bili razporejeni mladi prašički v koloni in ravno jih je nek kmet prodal trgovcu, na drugem koncu pa se je kadilo iz velikega lonca, Bog ve, kaj se je kuhalo v njem.

Drugače je bilo megleno. Blatno in megleno. Kot stereotipna predstava srednjeveškega mesta. Trg je imel nekoliko naklona in odpravil sem se po klancu navzdol. Hodil sem iz smeri katoliške proti protestantski cerkvi in mimoidoči so vedeli, kam sem namenjen. Omenjal sem že, da se nisem preveč ukvarjal s politiko, prepuščal sem cesarju in Habsburški kroni, da sta se je ukvarjala, s čimer sta se pač hotela, dokler sta mi nudila kruh, po navadi pa celo več kot to, in dokler sem se lahko uspešno izmikal novačenju za kakšno vojaško ekspedicijo, sem z veseljem nudil lojalnost iz meščanskega zavetja. Bil sem pripadnik tretjega stanu, meščanstva in ni se mi bilo potrebno ukvarjati s politiko, kakor se je to pričakovalo od prvega in drugega stanu, ni pa mi bilo treba tudi prosjačiti pod milim nebom, brez garancije za preživetje, kot je bilo to značilno za kmete, odkar so bili Turki tako blizu. Večkrat sem se ga napil in nikoli nisem stradal. Ni me brigalo za osvajalske pohode neustrašnih gospodov, tudi sam se nisem imel za neustrašnega, v trenutkih blaznosti sem se navduševal celo nad lastno strahopetnostjo, a mikali so me duhovni tokovi, ki so prihajali v mesto s tujega in so po nekem čudnem ključu propadali in uspevali, prevzemali in odvračali ljudi po Štajerskem, Kranjskem, po Hrvaški. Napotil sem se naprej, mimo hiš, izven obzidja. Mostiček za mostičkom je vodil čez vse potoke, ki so se vili čez mesto in se ob njegovem drugem koncu izlivali v zeleno, ob nalivih izjemno deročo reko. Nekaj stran od severnega obzidja je stala majhna kapela, pred katero je stalo osem mož ogrnjenih v temna pregrinjala s kapucami, deževalo je. Izbran sem bil. Konec je bilo zafrkavanja in brezdelja, konec ljubiteljskega preučevanja Aristotela in Tomaža Akvinskega, konec sprehajanja med Soncem in prebivališčem žab. Šest protestantskih duhovnikov iz Nurnberga in en iz Ljubljane je čakalo na moj prihod. Počutil sem se majhnega med njimi, nepomemben izcedek, študent med velikimi mojstri, med tistimi, ki se ne zvijajo v klobčiču, ne živijo v krogu, med tistimi, ki so skoraj presegli celo neizpodbitno stremljenje v Eno in so skoraj že tam, na cilju.

A v nečem so bili na slabšem kot jaz. Cuius regio-eius religio. Vsi razen mene so morali pobegniti.Zaradi vremena smo se zatekli v kapelo in tam skoraj celo noč prebedeli. Igral sem šah z enim od nemških duhovnikov in ga skoraj premagal, potem pa me je ta z neko čudežno potezo spravil v mat. Stene so bile prevzete od neke njim nepoznane nemške pesmi. Kralj mi je padel na tla, nakar sem se pohecal, da je to slabo znamenje.»Pri nas je slabo znamenje, če se izgubi kraljica,« je pripomnil soigralec.Imel je prav. Na kralja pomisli kdorkoli, kdorkoli, ki mu kaj ni všeč, se hoče znebiti vladarja. A pravzaprav je vse izgubljeno, ko ni več kraljice, ona stoji tam zadaj in drži v rokah vse niti, povezuje prejšnjega kralja z novim, staro oblast s sedanjo. Premešal sem figure in vrgel kocko.»Pet! Če vržeš šest, si ti na potezi, če vržeš pet, potem sem jaz, ker sem prej metal.«Vrgel je dvojko in v naslednji rundi sem zmagal jaz. Potem je eden izmed Nemcev potegnil iz bisage nek šnops in začeli smo piti. Kmalu sem soigralca začel klicati Hans, on pa mene mali kmetavz. Več sem pil, slabši sem postajal v šahu, vse raje sem uporabljal konje, ker mi je bila takrat pač všeč oblika njihovega premikanja, o cilju nisem razmišljal. Ostali so začeli navijati in več se jih je ogrelo zame, ploskali so, žvižgali, se drli, da se jih je kljub nevihti in strelam slišalo iz kapele. Vedno smo nekoga postavili, da je stražil pred vrati, čeprav zunaj tako ali tako ni bilo ljudi. Po koncu nevihte je nek kmet s svojim hlapcem prišel pogledat okoli, ker mu je bilo čudno, da je slišal zvoke. Lisasto kravo, ki je vlekla voz, je držal nekje okoli vratu, hlapec pa ga je potiskal od zadaj.Lesen voz se je zdel domač, a imenitne izdelave. Njegova struktura ni bila ravno gladka, vendar se je vtisnila v oko. Verjetno ravno zaradi tega. Natovorjeni je imel dve vreči moke. Zmeden je bil, ko je odhajal. Držal se je za nos in se drl na kravo. Pijani duhovniki so se potem zleknili po klopeh in tam zaspali. Z Miho, ljubljanskim protestantom, sva pospravila šah in se usedla pred kapelo. Naslednjega dne sem navsezgodaj zapustil kapelo in se skozi severna vrata odpravil v mesto. Kamnito obzidje je bilo tega dne obarvano s posebno belino, oblaki so me vodili proti jugu. Hansi je prihitel za mano, češ da mi bo pomagal nositi živež. Na drugi strani obzidja so bile zložene vreče, ki jih je dal mestni glavar pripeljati za opite begunce.Prijel sem prvo vrečo na eni strani, tehtala je kakšnih dvajset kilogramov.

»Bom jaz prijel na drugi strani,« je rekel Hans.

Starešina ceha trgovcev Schauer je poklical svojega hišnika Primoža, da nama je prišel na pomoč. Predstavili smo se. Hans. Primož. Tal.

»Govori se, da boste morali zapustiti mesto. Čim prej, tem bolje.«»Jah,« sem rekel, »meni ga ni treba. Se bojo morali pa tile gospodje podvizati, če želijo ohraniti glavo na ramenih.«

»Mestnemu glavarju ni všeč, da se protestanti tako kopičijo v našem mestu. Tako prihajajo od povsod, iz Ljubljane, z Nemškega jih je polno, potem je pa naše mesto na slabem glasu. Schauer je pa mene poslal pomagat, da bo čimbolj všeč glavarju.«

»Ne razumem …«

»Glavar bi se vas rad čimprej rešil, zato vam je poslal hrano, da se vas čimprej znebi.«

»Ne mene.«

»Ne vem, prijatelj. Včeraj je pošiljal kmete da so nosili moko in pšenico za vas.«

»Koliko pa vas je pri Schauerjevih? Hiša zgleda velika, trgovec premožen. Če mi ne bi bilo treba iz mesta, bi se zaposlil tu.«

»Kaj pa znaš delati?« me je posmehljivo vprašal Primož, ocenjujoč me za ne ravno delavnega človeka.

»Magari bi mu vodil zapisnike. Tudi tebi bi lahko pomagal. Človek se mora nekje ustaliti, pa če v rodnem kraju pač v rodnem kraju.«

Hans, ki je do tega trenutka zaradi nerazumevanja jezika molčal, se je tokrat oglasil v nemščini. »A bomo znosili te vreče do kapele?«

»Bomo,« sem odvrnil.Celo dopoldne smo nosili vreče od obzidja, po zatohli rjavi livadi do kapele in ko smo končali, smo imeli občutek, kot da se je nad nami razprlo nebo in skoraj smo sprejeli papistično prepričanje, da je življenje res samo dolina solza in gorja, ki je bomo odrešeni šele po smrti. Protestanti so morali počakati, da se zanje organizirajo konji in vozovi za prevoz hrane in da se kupi orožje in najame vsaj tri ljudi za oboroženo spremstvo kot obrambo proti potencialnim napadom Turkov. Pred kapelo so postavili dva velika šotora in potem celo popoldne čakali in teptali travo pred vhodoma v šotor. Thomas je ves sključen čemel pod vrhom modrega šotora in mazal haljo v blatno rjava tla. Prihajal je iz Tubingena in je bil po očetu Nemec po materi pa Francoz in videlo se je, da je v njem nekaj povsem drugačnega kot v Hansu in ostalih. Bil je, po eni strani, veliko bolj sproščen kot drugi, manj zagrizen, manj napadalen, po drugi strani pa se je kot njegova lastnost kazala izbirčnost, in kot posledica tega nejevoljnost. Ta njegova nejevolja je bila čisto nekaj posebnega. Vsem je bilo med petindvajset in štirideset let. Za ljudi so bili krivoverci. Pridigarji iz nepomembnih far in župnij, ki jih je le in zgolj divjaška kri vodila v brezbožnost, neuravnovešenost, razuzdanost. Poročajo se baje zato, da lahko šlatajo babnice za rit, hkrati bi jim bilo pa težko ostati brez talarja. Prisedel je Dietrich. Prihajal je iz Bavarske in edini je trpel nujo, da je moral bežati, ne samo iz Štajerske, pač pa tudi iz lastne dežele.

»Ko pridemo na naše, bom slekel ta luteranski jopič …« je rekel Dietrich.

»Za vedno?« je vprašal Hans.»Kje pa,« je posmehljivo pripomnil Thomas, »naš Dietrich je rad dišeč. Ko mu bo mama oprala pregrinjalce, ga bo oblekel nazaj.«

»Hočeš reči, da smrdim?«

»Čist si kot solza, Dietrich, sploh med katoliki. Ko pridemo domov, pa ti priporočam, da se umiješ.«

Sedeli so tako v nedogled in se zbadali, ker drugega niso imeli za početi. Tako sem skočil med čakanjem do trga, domov, zavil po stopnicah, v sobico, v kateri sem se grel prejšnjega dne. V sosednji sobi je starejši gospod jedel obaro iz rjave keramične posode in pil goriško in italijansko vino, saj so bili domači vinogradi v velikem delu uničeni. Na mizi je bila velika skleda z mediteranskim in kontinentalnim sadjem, miza pa je bila dolga v nedogled. Na koncu mize, kot da bi sedela ženska. Obris. Praslika. Veliko bolj sem razločil stvari kot prejšnjega dne. Samota mi celoto predstavi kot dejansko celo, gozd kot gozd in ne skupek dreves. V samoti sem vedno zazrt k Enemu, kot bi dejali neoplatoniki. Danes sem prijemal stvari, ljubil drevesa kot včeraj gozd. Na koncu mize je sedela ženska. Okno za njo, steklo v različnih barvah, jo je delalo bolj živo, videl sem vrste in rodove v njej. Njena lastnost je poudarjala njeno celoto, ogrlica na njej je bila kriva za njeno bitnost, da je ona tam in da je ona ona.