Razmislek o motrenju
18. 5. 2025
Morda bi mi lahko očitali, da mislim preveč abstraktno tudi v primerih, ko bi moral biti filozof in misliti konkretno. Misliti v metaforah pomeni misliti abstraktno, misliti stvar brez analogij, le v obsegu tega, kar ta stvar sama je, pa pomeni misliti konkretno. Če želiš priti do vedenja, pravijo, moraš misliti konkretno. Toda sam tega ne znam; srečam na primer neko osebo, iz nje ustvarim predstavo, potem pa se mi kar naenkrat, samo iz sebe kot kakšna prisilna misel, predstava te osebe poveže s strukturo nagnitega sadja in osebe si ne morem več predstavljati na drugačen način kot da je neposredno povezana z gnilimi sadeži na polici. Lahko se trudim, toda podobe bodo kar same vzniknile iz te osebe in iz prstov, por in sluznice bo vel vonj po tej nagnitosti.
Dolgo sem torej predstavo osebe enačil z osebo samo. Mislil sem nekako takole: če iz človeka sili podoba ogabnosti, je ta oseba ogabna, če ima vonj po milini je pač takšna in včasih pri komu zaznaš gomazenje, pri kom drugem pa breztelesno lahkotnost. Očitno nisem edini, ki se mu kažejo takšne podobe. S kolegom sva hodila po parku mimo knjižnice in kavarne, nakar je prijatelj pomolil prst v desno in rekel: »To je moj najljubši natakar.« Kakšnih petdeset metrov stran je stal velik debel človek z gosto temno brado in ravno brisal mizo in iz omizja pospravljal umazane šalice. »V sebi nosi neko nežnost in otroškost« je rekel prijatelj. Potem je dodal, da si ga kar predstavlja kako se zvečer spremeni v dojenčka in zaspi v zibelki. Zazdelo se mi je nekoliko smešno, ko sem se še enkrat zazrl v velikega robustnega kelnarja, vendar se je moja posmehljivost vse bolj in bolj tanjšala in na koncu sem si ga tudi sam lahko predstavljal na ta način.
Kaj sem? Motreči duh. Bi lahko bil takšen motrilec tudi zunaj časa in prostora ali je to predpogoj za samo izkušanje? Sedim pod veliko stoletno hruško in motrim. Obkrožajo me lesene klopi in koliba, ki so jo postavili enkrat v devetdesetih. Malo prej smo se iz Grmade spustili po nevarnem kotalečem se kamenju in zdaj že jem kruh in joto iz pločevinaste posode. Cel kup ljudi je, ki v tem hribu slišijo žuborenje kamnov. Tišina, kislina jote, brbotanje pene, blato in živa gora. Vsi, ki po nevarnem grabnu prispemo na to kočo, prispemo zato, ker motrimo. Mokri od potu se usedemo na klop in ne preostane nič drugega kot to, da smo opazovalci. Vse kar je okoli nas je možno doseči na vse človeku dostopne načine, mi pa smo vpijajoča goba. Tam za nikogar več ne drži, da je človek delujoče bitje, ki ga določajo materialni pogoji. Vsi smo tam zaradi vpijanja in vse se zareže v nas.
Spustimo se po navadni poti, kjer se v eno in drugo smer kotalijo množice. Včasih koga ogovoriš, vse pozdraviš in tu se vsi počasi že prelevijo v to kar so - v delujoče. Določa jih priimek, naslov, poklic, izobrazba, starost, izkušnje, barva las, sosed Simon in ne vejo točno kje je meja med tistim, kar jih zares določa in kaj je v resnici naključno. To, da so doma na Kersnikovi je pomembno, da so na vrtu nasadili korenje pa je naključno. Tudi sam bi se prelevil v to, toda zaradi nekih čudnih procesov tudi sredi mesta ostanem motreči in ne delujoči.
Obhodim mestne vrtove, kolikor jih je še ostalo in v veliki večini časa zadovoljen s tem kar sem in s trenutnim stanjem. Najdem osameli stoletni kostanj sredi mesta, star obok, nekaj zares smešnega mi šine po glavi. Smejim se samemu sebi sredi ulice in kljub vsemu še vedno v resnici ne verjamem, da bi lahko bil jaz jaz. Lahko se gledam v ogledalo, lahko si premerjam prste, lahko se skušam prepričevati o lastni resničnosti, pa se mi bo vse bolj in bolj vse zdelo ozko in smešno.
Vse izkušnje so bile in so se nekam razblinile. Vse kar sem bil se je v meni že rodilo in umrlo in je v meni kot Heglova neskončnost – bit in nič sta eno in isto in se porajata v postajanje, iz postajanja pa v mirovanje. In tako naprej.