Razmislek o motrenju: drugi del

29. 5. 2025

Živost prebiva v meni. V roke vzamem paleto barv in pomislim na rdečo, oranžno in rumeno, ki sem jih kot dvanajstletni deček povezoval z vzhodom, perzijsko deželo po kateri sem hrepenel, kot da bi bil tam pomemben aristokrat nekje v prejšnjem življenju. Po meni švigajo neusmiljene strele. Premerjam in zarisujem, zavedam se da moram nadaljevati. Ko sem kot otrok obiskoval tečaje risanja v velikem polkrožnem stolpu, sem se približal zemljevidu, ki je nepremičen visel na steni. Velikokrat sem si ogledoval zemljevide. Ko sem prišel iz šole domov, sem prižgal računalnik in si ogledal zemljevid Evrope, premeril države od vzhoda do zahoda, vse do Gibraltarja so mi drseli prsti. Vendar sem barve vedno povezoval z vzhodom, kot da bi tam nekje obstajala moja pradomovina, zakoreninjena, mitska, brezčasna, na zahodu pa sem videl utelešenje tega o čemer bi danes trdil, da gre za institucije, ideološke aparate države, avtomatizirano oblast, panoptikum, brezosebni mehanizem, ki te spoštljivo nagovori kot subjekt in te kot takega spravi na rob, v majhno celico preživetja in ti pravi, da je to dovolj. Na vzhodu, v tisti prejšnji perzijski pradomovini pa sem zagledal ples. Veliki dobrohotni vladar je vladal in okoli njega so se vihtele plesalke, barv in vonjav ni manjkalo, kot jih manjka pri nas, ko večino časa zreš samo v zeleno in modro. Potem pa se mu je zmešalo. Ples je postal še bolj divji, iz košare je pogledala kača, zvijala se je po meandrih na tleh, dvorske orgije so se odvijale nad plameni dvoran, prsi plesalk so nabreknile in vladarju se je zmešalo. Ples je postajal divji, bolj divji, divjejši, vse divjejše, vse bolj in bolj… Potem so začele padati glave. Vladar je vsak dan nekoga pohabil. Koli so bili zapiknjeni v razsušena rumenkasta tla in ničesar ni manjkalo, napiknjenih glav na kolih je bilo premnogo in med se je cedil iz vladarjevih oči. Naslada se je merila z okrutnostjo, pogled se je moral umakniti pogledu glavnega. Barv je bilo vse več, več kot je bilo okrutnosti, nemerjene oblastnosti. Vonjav prav tako. Nobenega ozadja ni bilo na katerega bi se moralo računati, nobenega posmrtnega življenja o katerem bi se moralo preračunavati, kaj in kako počnem to, kar delam zdaj. To je že bil duhovni svet, svet bogov, ki se je meril z močjo in ne z nevtralnostjo, ni si bilo mogoče zamisliti, da bi lahko bilo drugače. Potem je prišla menjava oblasti in pahnili so ga na tla, ga zaprli v samico, ki je imela več rustikalnosti in duše kot večina današnjih sob, že samo pomanjkanje ji je dajalo videz samičnosti, potem pa so ga v trenutku nepripravljenosti dvignili, ga prislonili na lesen tram in mu s sekiro odprhnili lobanjo.

Potem se je duša povzpela, a ker se ni mogla povzpeti, je rinila naprej po nekem čudnem prostoru breztelesnosti in se rinila, brcala, natolcevala, klela, počivala, vendar tako kot, da bi bilo vse našteto najlahkotnejše opravilo, ki ne bi zahtevalo niti kančka napora, trdote, ali da bi karkoli sploh pomenila. Potem je našla neko telo in se vanj brez napora naselila.

Povzpel sem se po klancu navzgor, mimo izložb z razstavnimi eksponati, ki jih nihče več, ali redko kdo še sploh ogleduje. Počutil sem se okorelega, navajenega. Za sabo sem puščal tlakovce in jih nisem štel kot nekoč. Hitel sem mimo Marijinega znamenja in glasbene šole, se usedel v Špital za dolgo leseno omizje, kamor prisedejo vsi, ki jim manjka družbe in srkal, kar sem imel za srkati, pred mano pa naenkrat ni bilo več istega kot to, kar me je spremljalo po ulicah. Na ulici sem bil podrejen avtomatizmu, bil sem kolešček v sistemu, pogoltnil me je transhumanizem in iz mene naredil celico, ki bo pripomogla k ustvarjanju nove neumrljive materialistične celote sveta. Zdelo se je, da je v meni vse zakrnelo, potem pa v trenutku, kot razodetje zbledelo in pokazala se je vsa resničnost. Prej sem bil raztrgan na vse strani, bil sem v podpisu, ki sem ga pustil na mizi, kaj če sem jaz tam notri sem se spraševal. Kaj če je tisti podpis bolj resničen od mene, in kaj če to govori podpis in ne jaz. Svet je bil raztrgan na kose. To ni bila okrutnost, ni vsebovala krvi in nasilja, bolečine, strdkov od udarcev, živela je od distance in hladnosti. Kot velika črna luknja se je v neskončnost zasidrala in v tistem sem si zaželel barvnosti in barvnost se je prikazala. Udarila me je preko lica s svojim lubeničastim vonjem in se vtrla v mojo živost. Speštala je na kosce hladnost, oddaljenost, mehanizme, razosebljenost. Pred mano je stala oseba. Nič ni bilo več razosebljeno. Adrenalin je vel po mojem ožilju in mi naskakoval pore. Vse je bilo kruto in birokracija se je umaknila velikemu zašpehanemu demonu, da se je usedel name in mi ni pustil svobodno premakniti rok.