Stepa

1. 1. 2025

Mož v knjigo izrisuje mandale. Vsaka izmed njih mu predstavlja dan, ki ne pomeni zgolj dneva, ampak tudi noč in podobo. Noč je v nasprotju z dnevom in skupaj predstavljata celoto skozi prizmo podobe. Svet je zgolj polovica, drugo polovico pa predstavlja podoba, skozi katero se v svetu zrcali in išče duša, preden se najde v sebi, prej v noči kot v dnevu.

To je bil moj sklep o prebranem v Rdeči knjigi , ki sem si ga izpisal v star zvezek, ki je služil za nekakšen dnevnik in je ves zaprašen ležal na mizi. Jung je menda v svojih videnjih leta 1913 in v začetku 1914 napovedal 1. svetovno vojno. Videl naj bi okrvavljeno Severno morje, umorjenega Siegfrieda in trikrat naj bi sanjal svoj beg iz tujine v domovino. V vmesnem času je mislil, da postaja shizofren, da se ga je polotila bolezen, potem pa je sledil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika s strani Gavrila Principa, ultimat Srbiji in mesec kasneje vojna. 28. julij 1914 je bil dan, ki je za evropske množice pomenil obsodbo na smrt, za Junga pa je ta dan prinesel odrešitev. Spoznal je, da ni shizofren, njegova videnja so morijo napovedala. Ni povsem jasno koliko je v teh »prerokbah« nadnaravnega. Jung tu prej cilja na kolektivno nezavedno, ki ga je nagovorilo v sanjah, podobno kot je Franz Stuck na sliki Divji lov leta 1889 napovedal prihod Hitlerja. Kolektivno nezavedno se kaže skozi mite, sanje in arhetipe. Kar je v sanjah nagovorilo Junga ni bilo nekaj njemu lastnega, bil je nezavedni kolektivni duh tistega časa.

Večkrat sanjam skrivne prehode. A zdi se, da gre tu za bolj individualno in ne toliko za kolektivno nezavedno, čeprav se znotraj teh sanj prav tako kažejo arhetipi, ki so značilni za vsa ljudstva in vse ljudi sveta. Sanjam na primer tunel ali čudovito jaso, vedno na istem hribu, toda vedno povsem na drugem koncu te vzpetine. Kot da bi sam ta hrib znotraj sebe vseboval nekaj združujočega, nekaj kar lahko zakrpa razklano dušo. Tam se nahaja nek vrelec izvora, ki je povsem pomirjujoč in zdi se, kot da bi te popeljal v svet idej. Ali pa tunel na istem hribu skozi katerega se hočeš nenehno vračati, kot da bi predstavljal tisti manjkajoči del tebe, a ko ga v sanjah želiš komu pokazati, včasih tudi izgine in ga ne moreš najti. Včasih pa ti skrivni prostori niso samo na tem hribu. Predvsem v otroštvu sem jih sanjal tudi drugje. V stanovanju sem zlezel v kuhinjsko omaro, kjer so po navadi stale posode, a tokrat tam ni bilo posod, ampak sem od tam lahko prišel do vrat na podstrešju in prav tako do starinske kleti. Zdelo se je, da ta prostor napolnjuje pomirjujoč, a hkrati skrivnosten duh in da znotraj tega prostora, nad stopniščem, sedi prababica za vretenom. Ko sem se prebudil sem vedel, da tega prehoda in stopnišča v resnici ni, a zazdelo se mi je, kot da tega nisem sanjal prvič, ampak da so mi te sanje le prebudile spomin o nečem pozabljenem, zelo podobno temu, ko uzreš idejo in ugotoviš, da si jo na tem svetu pozabil, vendar se je spominjaš iz idejnega sveta. V tem kontekstu bi nekaj povedal še o sanjah, ko sem stal v podeželski hiši, ko pa sem prišel v klet, je tam stala z zlatom okrašena pravoslavna cerkev, nad njo pa je lebdel velik lep balon, prav takšen kot jih uporabljajo za izlete in kroženje nad razgibanimi pokrajinami, potem pa sem se povzpel nazaj na površje v običajen svet. To hišo sem potem povezal z nečim svetim. Sem res to naredil po teh sanjah? Ali so mi sanje zgolj pokazale kako v resnici vidim in vrednotim to hišo? V drugih sanjah je v tej isti hiši obstajal prehod v podzemne tunele, ki so vodili v neka mesta, zdi se da tudi v rimske katakombe. To se je zgodilo v babičini hiši in morda je v teh sanjah prisoten arhetip Anime. V tem hrepenenju po prehodih in skrivnih čudovitih prostorih, se prav gotovo kaže želja po poenotenju razklanosti sveta. To so sanje želja in lepote.

Kažejo pa se mi tudi drugačne podobe, ne vedno v sanjah. Prikličem davno stepo, kot je Jung priklical puščavo in takrat se zazdi, da je to moja duša oz. drugi del duše – bolj divji, bolj grozeč, svet davnih šamanskih prednikov, ki so prijahali iz vzhodnih step. Te podobe prinesejo mističen zanos, a tudi razpustitev v destruktivnost. Ponese me v sibirsko stepo in vse je isto, od Karpatov do severnoameriških izumrlih plemen. Nek duh, ki naredi ovinek, me sili tja.

To sta dva vrelca moje duše: eden išče mir, zlitje, božansko, drugi sili k drugačnemu izvoru: rodovno-plemenskemu, divjemu. Morda se v drugem kaže več kolektivno nezavednega, duh časa. Morda pa je prvi prav tako kolektiven, a se kaže zgolj kot reakcija na prvega – kot nova duhovnost pred pretresi Evrazije.

Zadnje tedne sem se iz sedanjosti povlekel v globino. Skozi to globino se moram najti, na novo ustvariti, da bom lahko prenovljen prišel na površje. Rdeča knjiga, ki sem jo zvlekel iz knjižne police bo tu prav gotovo v pomoč. Bila je znak v katero smer naj odplujem. Ne vem kako hitro bom iz globine, morda naslednjič, morda kdaj drugič.