Študentska balada

17. 1. 2023

Odklenil sem vrata svoje študentske sobe. Nihče jih ne odklepa tako nalahno kot to počnem sam. Poiščem obesek iz katerega cingljata po dva šopa, iz vsakega od obeh pa po trije ali štirje ključi, poiščem pravega in ga zarinem v ključavnico. Po navadi se prvič vedno zmotim. Ker so pred dobrim letom menjali ključavnice, želim najprej odkleniti s starim. Ko ugotovim, da stari ključ ne deluje in to ozavestim v svojih možganih, češ kak idiot sem, da sem se ponovno zmotil pri izbiri, pozorno pretipam in s pogledom premerim celoten šop in takrat se rado zgodi, da izberem pravega. No, v dneh ko se kateri izmed zavetnikov jezi name, ali pa, če sem se morda zameril kateremu izmed bogov, potem se zmotim še drugič in uporabim ključ od doma v Celju. A po navadi se to ne zgodi.

Kljub temu pa odpiranje vrat ni dejanje, ki bi potekalo kar tako. Zanj so potrebne predpriprave, odklepanje vrat je namreč proces, ki ga mojstrsko udejanjajo le virtuozi (pa še to moraš biti pozoren, da jih v njihovi virtuoznosti sploh uspeš detektirati). Vsak mojster odklepanja vrat se namreč najprej prepriča, da v premeru desetih metrov okoli njega ni nikogar, še raje pa ima, da je v trenutku njegovega izvajanja hodnik čist. Potem začne čisto nalahno odklepati, da se rožljanje komajda sliši. In ne glede na to, da se pri izbiranju ključev nemalokrat zmotim, se imam vsaj po tehniki odklepanja za skoraj tako velikega virtuoza kot so to svetovno priznani mojstri.

Razen v enem primeru. Včasih se zgodi, da ključ, neozirajoč se na karkoli ali kogarkoli, potegnem iz žepa, ga neobzirno porinem v ključavnico in težka vrata so v trenutku odklenjena. Takrat vedno zalotim cimro z nekim tipom z dolgimi svetlimi lasmi, ki se mu to, da sem ravnokar odklenil vrata sobe zdi neznansko smešno, cimra pa se čisto vsakič ob tem na isti način zadere "ne, Tilen, ne", pri čemer najbolj do izraza pridejo njeni vzhodnoštajerski široki e-ji.

Človek velikokrat zapade v dilemo. Takšna je pač narava življenja. Ne živimo namreč tako, da bi stalno uživali v sadovih svojega truda, ki bi ga lahko nemoteno izkoriščali, temveč je življenje takšno, da se moramo šele skozi konstantno premagovanje dilem naučiti kako ga ukaniti. Življenje si namreč pusti, da ga ukanemo, če smo se pred tem le dovolj utrudili in ugotovili, da lahko pravo srečnost pridobimo šele tedaj, ko same naporne dileme in probleme sprejmemo kot srž in srečno bistvo življenja. Tako sem poslej tudi sam sprejel to dilemo (kot da mi pomaga, da užijem življenje še globlje). Odklepati vrata počasi in ob tem doživljati živčni zlom ob iskanju pravega ključa ali odklepati vrata hitro in naleteti na svojo cimro v različnih pozah s tipom z dolgimi svetlimi lasmi? Kjer sta rešitvi dve, se po navadi zgodi, da sta obe napačni. Morda je najbolje izogniti se nerešljivosti problema in ponuditi tretji odgovor, četudi le zato, da se izognemo nevzdržnosti prvih dveh. Moj tretji odgovor je torej: samska soba, do takrat pa ponižno čakanje ali prezir do cimre.