Tabernakelj

5. 11. 2024

Brskal sem po svoji sobi v očetovem stanovanju in se podil za spomini. Premeril sem kipec Horusa, kupljenega v Egiptu in črno nedelujočo uro, ki je nekoč služila kot budilka pred nultimi urami. Potem pa se je iz predala kot iz davnih frankovskih sanj na popackanem papirju zableščala nikoli objavljena in nikoli prebrana pesem:

Tabernakelj s pozlačenimi črkami

se ti počasi izmika.

Kelih, ki ga nisi nikoli videl ostaja neviden

in vse tri ladje, zate nedosegljive,

ostajajo neznane.

Marmorni zidovi odbijajo vso robustnost

nekam v globino srednjeveških kleti

in so gladki, hladni in, zaradi izkušenj,

distancirani.

Meja s popolnostjo bi bila prekoračena

že ob repeticiji

odbijajočih se solz ob sediment

ali preprostem kapljanju orošenih kapelj.

Tradicija pa, ki je v takih prostorih vedno

spoštovana,

pravi, da je bilo v čašah vedno vino

in v kelihih nikoli vode.

In tudi potem, ko se zbudim

in je moj zmaterializiran ateizem,

ki je med tem, da je vse in da je nič

in da veruje v vse in da veruje v nič

dodobra podoben

spreminjanju vode v vino.