Utrinek

6. 7. 2025

Junij vedno prinese svoje izzive. Po tem ko vse opraviš, se zgodi to, da začneš živeti tjavendan. Vsak dan je isti. Zvedeš se na to, da je dovolj, da se razumeš neposredno, v okviru okoliščin v katere si postavljen in ne iščeš neke širše celote v katero bi se umeščal. Dolgo je več ne iščem. Po pravici povedano sem se prilagodil in si rekel: »Moram se navaditi na to, da svojega življenja ne gledam iz vidika celotnega življenja.«

Potem mi je pisala Manja in mi rekla, če bi si lahko v celjski knjižnici sposodil neko knjigo zanjo. Nekaj od Foucaulta in še od nekega drugega avtorja. Mislim, da se namerava ukvarjati s psihiatrijo in arhitekturo. Zunaj je bilo peklensko vroče in pod Tušem ni bilo nikogar, le beton je puhtel in se dvigal v zrak kot magrebski pesek. Praznina, ki sem se je včasih bal me je zdaj napolnjevala z zadovoljstvom. Naučil sem se prekucevati. In riniti naprej. Korak za korakom je šlo mimo ljubljanske in potem sem kar naenkrat pristal v knjižnici, v rokah držal dve ne preveč debeli bukvi in nekaj kasneje že sedel v Guštu. Kelnar, ki tam dela, se je stalno prekopiceval in, ker se redno med šihtom napije, je tu in tam hiknil, te malo pohecal, da nisi vedel kaj točno bi mu na to odgovoril in potem je že odjadral do naslednje mize. S svojim posebnim ksihtom vceplja lokalu 80% karakterja.

Namen popoldneva je bil, da se gremo kopat na bazen na Frankolovo. Prej sem se že slišal z Blažem in vse sva se dogovorila. Dobimo se ob petih in odrinemo. Prejšnji dan sem sedel v Špitalu in se zjutraj zbudil ves poklapan. Hodil sem čez mesto in naenkrat ugotovil, da nimam ključev. Po navadi jih imam vedno v desnem ali levem žepu, tokrat pa jih ni bilo nikjer in začel sem se živcirati. Če bi mi padli iz hlač na tla bi zelo verjetno to slišal, kajti nisem še povsem oglušel. Kako sem lahko tak idiot, sem si mislil, če zdaj ne najdem ključev, ne grem na Frankolovo. Zagotovo sem jih pustil v ključavnici v vratih pri očetu. Gotovo. Nisem mogel biti takšen butelj, da bi mi med hojo padli na tla. Takšna budala pa le nisem. Ptiči so se gostili na srednjeveških strešnikih grofije, mimo katere sem se spuščal in nervozno premerjal tlakovce, zraven pa držal pesti, da bom ključe našel v vratih. Dvajset minut mi je še ostalo, morda petindvajset. Potem sem se pošlatal po riti in zatipal nekaj nabreklega in kovinskega v zadnjem žepu. Ah, tu so.

Na Zelenici sta me pričakala Blaž in njegov sosed, Nejc. Nejc deluje kot nekakšen gangster iz kvarta, zaradi nekaj krivičnih del mora opravljati javna dela, v resnici pa je nežna in razumevajoča duša. Zdrveli smo po neznosni vročini čez drn in strn, se zvrnili čez Novo vas proti Vojniku in proti predpohorskim hribom. Kaj me zdaj navdaja? Pričakovanje med tem in onim. Kaj se bo zgodilo med tem in onim, med tezo in antitezo? Se bo rodila sinteza? Parkirali smo za neko hišo in se vprašali: »A to je to?« Spogledali smo se in se zasmejali. Pričakovali smo namreč bazen, to pa je resda sicer bil bazen, toda takšen kot bi ga postavil nadobudni vaščan za svojo hišo, širok, dolg in globok le nekaj metrov, pred njim pa se je trlo vaščanov, predvsem otrok. Kaj naj zdaj delamo tukaj? Blaž je bil sicer dogovorjen s kolegico Katjo, zato smo dorekli, da počakamo toliko, da se prikaže ona, potem pa odrinemo dalje. Na naše presenečenje je bila Katja že tam, Blaž se je z njo spogledoval in se pomenkoval, midva z Nejcem pa sva se zvrnila na ležalnike.

»Gremo naprej na Velenjca« je rekel Nejc.

»Gremo raje na roadtrip« sem trdil jaz. »Jaz bi šel pogledat do tiste ruševine graščine na tistem hribu« sem s prstom pomolil na levo proti nekemu hribu pod Pohorjem.

»Lahko gremo na oboje« je rekel Nejc.

»Lahko gremo na roadtrip do Velenja« sem rekel jaz.

Že smo brzeli po cesti naprej in Nejc je razglabljal nekaj o prometnih znakih, ker je moral ravno tisti čas opravljati CPP, ker so mu pred letom ali dvema vzeli izpit. »Čez koliko začne veljati ta znak z divjadjo?«. Kaj čez koliko? Časa. Metrov? Minut? Oktobra? Nikoli nisem opazoval prometnih znakov. Zdeli so se mi kot, da bi uničevali pristnost narave. Tisti količki v tleh vse pogršajo. Končno smo se pojavili pred Velenjcem.

Zgrnili smo brisače po tleh, na moji je pisalo »Padi name«. Zadaj se je blesketala Uršlja gora in bolj v levo Mozirske planine, direktno pred nami pa gromozansko jezero. V ozadju je bilo slišati: »Sanela, jebem ti mater!«. Ko sem bil na Velenjskem jezeru lani in v lokalu srkal pivo in kadil cigareto je do mene prišel fant moje višine, z velikim trebuhom in me z bosanskim naglasom vprašal: »A mi date en cigaret?«. Premeril sem ga in ga vprašal: »Kolk si pa star?« in odgovoril mi je: »15 bom majkemi«, kljub temu, da gotovo ni bil dneva čez 13. 15 je očitno legalna doba v Velenju. Rekel sem mu: »Ne vem če bi ti dal«, nato se je kar malo razburil in iz sebe izdavil: »Pa dajte no, cela plaža mi da«, na kar sem mu pač ponudil tisto cigareto in nato je rekel: »Pa še za kolega bi enga.« Naslednjič je šel prosit neke Albance.

Tokrat na Velenjcu nisem videl tega fanta, pač pa mojo profesorico iz srednje, ki me je učila nemščino, vendar so bile to ure v katerih so bili pomešani štirje jeziki: srbščina, slovenščina, angleščina in nemščina. Najprej sem jo zagledal kako z dvema kolegicama lagodno leži na plaži, potem pa sem skoraj crknil od krohotanja (in je verjetno okolica mislila, da sem povsem nor) . ko sem jo zagledal kako na kolenih na supu vesla po jezeru. Na obali jezera se je pojavil tudi labod in me skoraj začel kljuvati. Celo Velenjsko je pač nagneteno z zanimivimi ljudmi: ženska, ki zgleda kot, da šloga po lunaparkih, Samir, ki čaka na nočno, punca v ritastih kopalkah, ki se rada sonči in družina z velikimi zvočnikom iz katerega se sliši Užičko kolo. Prijetno popoldne. Velenje ima očitno veliko več duše kot Celje.

Potem smo se znašli še v Mladosti, kjer ti zraven čevapov namesto kajmaka prinesejo Mileram, vendar s z velikim veseljem to zmečeš vase in na koncu pristaneš na Titovem trgu. Bili smo res hecna kombinacija. Sedeli smo na Titovem trgu in Velenje se je zarezalo v nas.

Čez dobre pol ure smo ob pol desetih zvečer spet pristali na Frankolovem. Tam naj bi se odvijala velika zabava, največja daleč naokoli. V okoliških hribih se je vse razvnemalo. Svet flore in favne se je sam povabil v svate. Tudi tokrat smo bili tam samo nekaj dobrih sekund, in že nas je poklicala cesta. Če bomo tako nadaljevali, bomo do jutra v Murski, sem zavpil. Kaj nas žene naprej? Neodtujljiva želja po domovanju. Če si nemiren, domovanja ne najdeš v točki. Tako sem menil nekoč. Zdaj ko sem domovanje našel v točki pa sem se samemu sebi zazdel dolgočasen in sem si zaželel nekaj tistega starega nemira. Kot je nekoč v predgovor svojih Poezij napisal Prešeren: »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem strahu, upu dal, srce je prazno, srečno ni, nazaj si strah in up želi.« Nekako tako je napisal, s tem pa je opisal način človeškega delovanja: ko človek trpi, je nemiren in si želi miru, ko mir doseže, pa mu postane dolgčas in začne spet hrepeneti po prejšnjem nemiru. Ni sreče brez nesreče. Pri tem seveda človek pozablja, da stvar vidi iz distance in da ko pride do tja, to ni več ista zadeva, kot jo je videl iz tistega zornega kota. Toda ta kanček ceste je bil ravno dovolj. Ostal je nekje vmes. V njem je bila udeležena tako stvar sama kot hrepenenje po njej. Že se je začela rojevati stvar sama; cestna avantura, ni pa je še bilo toliko, da bi je bil človek v tistem trenutku že naveličan in je še izvabljala hrepenenje. Tako smo v cesti v tistem trenutku našli domovanje. Pristali smo v klubu Patriot sredi Slovenskih Konjic. Ko smo tja prišli so Blaža že vsi poznali, saj je v tem klubu posnel svoj prvi (in do sedaj edini (resni)) film. V tem klubu smo si namreč pred približno pol letaogledali ta film in kolega (Zlatko) se je neskončno krohotal, ko je v filmu zagledal skupnega znanca. Pili smo špricer in cedevito. Tokrat je Blaž tam srečal režiserja in nekaj časa sta se pomenkovala, za nami pa so sedeli srednješolci, ki so spominjali na stare pohorske kmete in bilo jih je nekoliko čudno in prav tako zanimivo opazovati. Neka neizrazljiva potenca je silila iz njih. Zanimiv klub. Srednješolski kmetje, kvazi-kulturna elita Slovenskih Konjic in še kdo. Tako je pač v teh mestih. Celje, Konjice, vse to je isto. Mesta v katerih vsakdo lahko postane karkoli, ker v resnici nima baš neke konkurence.Klub mi je bil všeč, vendar nisem bil navdušen, saj že nekaj časa ne kažem več pristne navdušenosti, vsaj ne tako močno kot sem jo nekoč. Najbolj čudno je to, da me to sploh ne tare kaj preveč.

Na koncu smo pristali že sredi Konjic na koncertu, kjer je Blaž ves krotek plesal, dva konjiška malomeščana pa sta se mu smejala. Nekaj ljudi sem celo spoznal. Potem smo obredli Konjice, pristali pri nekem kipu konja in se vrnili nazaj proti avtu. Nejc in Blaž sta brcala žogo. Ovinek je zavil v levo. Cerkev (menda gotska – spremenjena v baročno) je stala v noči. Mislili smo se na poti nazaj spet ustaviti na Frankolovem, a me je napadel napad kašlja in odpravili smo se proti domu.

Naslednji dan so se šli kopat na Ptuj. Jaz sem ostal doma in premišljeval o seminarskih. O čem bi lahko pisal pri Kritični teoriji? Nekako se mi je v misli vdrl Foucault, ki sem ga prejšnji dan nesel kolegici in začel sem premišljevati o krotkih telesih in disciplinarni oblasti. Razmišljal sem in nisem mogel verjeti, da sem znotraj totalitarnega – disciplinarnega sistema zdržal 13 let. Upam, da se nikoli več ne vrnem v kaj takega. Sistem, ki učenca veže na mizo in učilnico, na učne ure, ki jih določa zvonec, delavec vezan na kretnje v tovarnah in pisk za malico. Vsi so vezani na ozek prostor in čas, hkrati pa naj bi bili svobodni. Služabništvo in suženjstvo se vsaj nista lagala o neki svobodi. Razsvetljenstvo pa časti svobodo, hkrati pa ustvarja družbo kjer posamezniki nadzorujejo same sebe. Pred mano pa je še nekaj svobode. Gremo jo zaužiti. Upam,da je to res svoboda in ne zgolj utvara. V resnici bi morala obstajati kot esenca, ki z majhnim žarkom izniči vse razlike in meje nesvobode.