Utrinek II

6. 7. 2025

V nedeljo sem potem okoli treh ždel pri babici in nisem imel kaj dosti za početi. V sobi se nahaja na levi križ, na desni neko indijsko božanstvo, ki ga med vsemi tisoči ne prepoznam in pa tiste tipične slovanske namizne rute. Ta soba me je nekoč prevzemala z radostjo. Tu me je nekje pri 15, 16, ko sem brez družbe in nekoliko depresiven sameval in bral Umberta Eca (knjigo Baudolino) navdal nek čuden občutek. Ko se je glavni lik v knjigi vrnil iz tistih mitičnih potovanj in postal stilit (bizantinski menih na stebru), se mi je zazdelo, da je edina možna rešitev vsake dialektike zgolj v tišini. Le tišina jo potisne navzgor, v naslednjo stopnjo. Potem sem ždel v tej sobi in prikazala se je milina. Vso nerazumevanje prejšnje dobe, vsa neugodja šolskih hodnikov, potisnjenosti na stran so se rodila v čisto lepoto, brez nasprotij. Od takrat naprej sem vse bolj začel razumevati platonizem. V tistem momentu se je v meni rodil filozof. Znam določiti prostor in čas.

Zdaj sem, deset let kasneje, ležal na tej postelji, nekoliko spran vseh občutij. Poklical sem Blaža in ga vprašal: »Kje si?«. Rekel mi je, da se peljejo kopat v Letuš. »A prideš po mene v Štore?« sem ga vprašal. »Pridem« je rekel. Mama me je odpeljala na busno in v dveh minutah je na avtobusni že stal avto, v katerem so se gnetli Bruno, Nejc in Blaž.

Trenutno mi gre ta družba na živce, ker vsak dan visi po lokalih v Celju, v tistem trenutku pa mi ni šla. Zares smešna druščina so. Kriminalec iz kvarta, shizofrenik in katolik. Nekoliko sem se jim izognil in se vrgel v notranji svet, da ne bi zapadel v njihovo družbo, ker se mi zares ne da ubadati z njimi. Toda v tistem trenutku so mi povsem ustrezali. Pripeljali so se, ta pisana druščina pome v Štore in jaz sem v Celju skočil še domov po rukzak, pri čemer smo morali narediti obvoz, saj je ravno takrat potekla kolesarska dirka po Sloveniji in so bile malodane vse ceste zaprte. Policaji so ždeli povsod. Blaž jim je pomahal in počakali so me na bencinski. Doma sem šel še na WC, zagrabil kopalke in odpeljali smo se naprej. Naredili smo širok obvoz čez Galicijo in po dosti časa končno pristali na avtocesti.

Kmalu za tem smo bili v Letušu, ne prelomu iz Spodnje v Zgornjo Savinjsko dolino, vendar sem jaz predlagal, da gremo raje naprej proti Ljubnemu. Bruno se je vsakič ko smo se peljali mimo kake cerkve prekrižal, potem pa je začel oponašati albanščino. Ko smo se peljali mimo kraja Ljubija, je začel nekaj v stilu »ljubija, ne ljubija« z izraženimi lj-ji. Nejc je hladnokrvno sedel spredaj, Blaž je v tišini vozil. Zdaj ko se po enem tednu tega spominjam, se mi zdi dokaj odtujeno in nezanimivo, takrat pa me je v vožnji nekaj navdajalo. Spomini so roke, ki te ne morejo več objeti. Za ta spomin nimam niti želje, da me objame, a vseeno pišem.

Dolina se je v Ljubnem zožila. Zapeljali smo nekam na levo proti Savinji, vendar so nam domačini pojasnili, da so naprej boljše plaže. Vozili smo se tako dolgo, da je kmalu zmanjkalo Ljubnega, potem so se začele Luče, a so tudi te kmalu bile že za nami, potem se je že skoraj pojavila Solčava in če smo že tako daleč, gremo pa še v Logarsko. Okoli nas so se začele zgrinjati bele skale. Arhitektura je postajala monumentalno alpska. Zapeljali smo se iz gozda in pred nami se je pojavila dolga dolina na koncu pa do potankosti vidne kamniško-savinjske Alpe. Slikal sem jih Ani, ki je tam nekje doma in ji sliko poslal.

Tukaj sem, na robu sveta. Kopam se pod nekim slapom, najbolj slavnim slapom, v katerem se drugače skorajda nihče ne kopa. Pod široko goro, bog ve kaj je tam, Kamniško sedlo, ali Grintovec ali kaj takšnega, in bog ve kaj je na drugi strani in kam to sploh gleda (nekam proti Kamniku?), sedim v vodi in vame zrejo zmedeni turisti, ki so mislili, da bojo naleteli na čist neokrnjen deviški in ne-umazan prizor. Tako zrejo v štiri čudne tipe, ki med seboj sploh ne zgledajo povezljivi, kako se kopajo na izvoru Savinje, reke, ki potem teče proti Mozirju in Žalcu (v tistem trenutku očitno umazana), in nenazadnje prispe tudi do Celja in Zidanega mosta. Nekaj sekund sedim v vodi in sem pomirjen. Voda sploh ni mrzla, nič kaj bolj kot malo bolj spodaj. Baje, da je tukaj nekoč živel kralj Ojstrice, po poreklu iz Azije. No, to ni čisto res, vendar me je vse skupaj spomnilo na neko zgodbo o kralju Triglava, ki je zamudil na obisk h kralju Petru, saj naj bi bil kralj Triglava več vreden. Iz vseh strani, razen iz ene, so nas obkrožale bele gore. Na eni strani Orlovo gnezdo. Vse skupaj je bolj spominjalo na neko jamo, v kateri bi si kak neandertalec našel svoje zavetišče. Kjer bi našel svoj mir, na hladno odložil svoja jajca in po možnosti tam še crknil. Hladovina.

Neka babica, ki nas je opazovala pri vzponu na Orlovo gnezdo pripomni: »Korajžni fantje, to je za Guinnessovo knjigo!«. Nismo točno vedeli kako bi odreagirali. Na Orlovem na natakarica pove, da bi lahko v nas padli kamenčki, ki se odkrhnejo zaradi vode. Sklenemo, da tega ne bomo verjeli, ker bi bile povsod table, če bi to bilo res. Poleg tega bolj prši kak meter stran, kjer se po navadi nahajajo turisti.

Isti dan smo se kopali še pri Igli in premetavali so neke kamne po plaži, kar se mi je zdelo neznansko neumno. Tam je nek znak ob poti. Znak ob poti z veliko. Kasneje smo sedeli že v dveh gostilna v Zgornji Savinjski, najprej v Lučah, kjer je Bruno govoril bedarije in ogovoril neke domačine in jim rekel, da zagotovo niso iz Luč, ker so tako zagoreli, potem pa je še povedal, da naj bi zadnjič ministrant rešil življenje nekemu župniku, tako da mu je našel bulo na jajcih, zraven pa je razlagal, da pozna nekega Škrubeja iz njihovih koncev. Domačinom ni bilo nič jasno in so ga hoteli posneti.

*

Kje sem zdaj? Na previsni steni med tem in med tistim, visim kot kakšen meander travnih bilk. Ne morem reči, da nimam več strasti kot sem jo čutil nekoč, le nekoliko se je prestavila in se omejila, prestavila za ograjo. Ko hočem pisati iz mene ne izbruhne več plaz besed, temveč se moram v to nekako prisiliti. Po celem telesu čutim čudno drgetanje, v bistveni točki pa naletim na nekaj zavezanega s pasom in na ozko stisnjenega, tako, kot da je na nek način omrtvičeno in ko tja pritisnem ničesar ne čutim. Morda se bo to dalo odizmrtvičiti.

Na drugi strani je to del nečesa obratnega, kot da ne bi čutil več nobene prepreke, nobene fiksacije, točke, ki bi me vezala nase. Tako pišem iz neke čudne pozicije. Ne obračunavam s preteklostjo, ker sem z njo obračunal, ne vem točno če se že soočam s prihodnostjo. Pod popkom čutim izbruh, ki se razleze po hrbtenjači in mi preplavi okončine.