Znaki ob poti
29. 5. 2024
Pot. Umaknil sem se družbi, ki v kuhinji tarokira in posluša glasbo. Poskušal sem pisati med njimi, toda neuspešno. Spet me je napadla mrzlica, ki te pahne k robu, na margino. Pot je posejana s čutnimi vtisi, ki jih procesira naš spoznavni aparat, a ko se retrospektivno skušam spomniti dogodkov, se v moji glavi pojavi samo vrvenje. Vrvenje množic, ljudi, gibov, spreminjajočih oblik, neujemljivih barv. Kje je trdnost? Kje je znak ob poti, ki se ga lahko oprimem in rečem: "To je spomin!"?
Ko sva šla s kolegom pred kakšnim mesecem na izlet v Piran, me je nekaj spodbodlo k temu, da sem začel slikati vedute. Križ na stavbi, Marija z nekim čudnim ksihtom, ko drži otroka v naročju, vodnjak sredi kamnito-belega trga. In nikjer ljudi. Nikjer premikanja. Ko sem naknadno gledal te fotografije, je nekdo (dober prijatelj) pripomnil: "V tem Piranu očitno ni ljudi!". Povedal sem mu, da so.
In potem sem ugotovil, da sem očitno pri fotografiranju iskal znake ob poti. Torej večnost, trdnost, nepremičnost, ki je pri spominjanju vrvenja nisem našel oz. se je vame zasidrala zgolj bežno. Povedano drugače, brez znakov sem vse spomine združil, spojil v en sam spomin. Leta popivanja na Gerbičevi so se spojila v nekaj slik sedenja na hodniku, brbotanja glasov, znanih obrazov, prijetnosti, domačnosti in nejasnosti. Ob slikah v Piranu je Piran zame postal oprijemljiv. Enako želim storiti z leti, ki jih še nameravam preživeti kot študent.
Iz njih želim ustvariti podobe iz besed, ritmov h katerim se bom vračal. Temu se reče sistematičnost. Želja po tem, da bi svet iz ustvarjajočega naredil ustvarjenega, da bi male koščke povezal v dokončen svet. V tem je nekaj lepega.
Kljub temu mi nekaj pravi, da se ne smem ustaviti pri tem. Da ne smem ostati sistematik, da moram braniti organičnost in pred nastali svet postavljati stalno nastajajočnost, konstantno nastajanje. In spet se spomnim sveta. Obrnem se proti hodniku: Kevin brez majice skače proti wcju, Žan kašlja v sobi, skozi okno nekaj rožlja. Marsel v rokah drži skledo. Ostali so šli na Kardeljevo. Ostali klepetajo v Hombretu. Ostali so glasovi. Nedoločljivost.
Kolikor želim postaviti mejnike, na trdno zarisati znake ob poti in kolikor se mi zdi ta ideja čudovita, toliko bolj se zavedam, da to ni rešitev. Z eno roko moram risati znake, v drugi roki siliti k premikanju, drvenju, pogumu, neustrašnosti - nastaviti se življenju.
Neintuitivnost združitve obojega me je zadrževala v mehurčku. Kako biti hkrati v skladu z lastno preteklostjo in siliti v prihodnost? S sposobnostjo - siliti k živosti in se v trenutku potegniti vase je umetnost, ki se je je potrebno priučiti. Brez zamere, znaki! Ste le znaki, fiksacije, abstrakcije, demoni, angeli, a ste zaobjeti znotraj moje živosti! Klanjam se vam, vas opisujem, rišem z barvami, ki si jih zaslužite. Postavljam vam spomenik, toda v tej igri morata zmagati spreminjajočnost in vrvenje. Vsak sistem je v stiku z ničem in ta nič ga lahko pogoltne, zato drvim in udarjam s pestjo, saj je to edino, kar lahko počnem.